Dokler mislimo, da nikogar ne sovražimo, da smo usmiljeni, da smo dobrohotni že po svoji naravi, sami sebe varamo. (Thomas Merton)

SV. MONIKA - ZGLED VZTRAJNE MOLITVE

Življenje svete Monike (ok. 311–387) je teklo v poganskem okolju, v katerega pa je s svojo globoko vero, ki se je kazala v potrpežljivosti, ljubezni in molitvi, povsod vnašala mir.

Na grobosti je odgovarjala z nežnostjo, na žalitve z molkom. Če ji je kdo očital to kot slabost, ga je vprašala: »Kaj zahteva več moči, da odgovorimo ali da molčimo, ko nas kdo izziva? Kaj je lažje, da se nasmehnemo ali da se jezimo, ko nas kdo žali?« 

S tem svojim obnašanjem je pomirila mnoge družine v svojem kraju, tudi v svoji lastni družini je doživela spreobrnjenje moža in tašče.

Sveto Moniko najbolj občudujemo po tem, da je z vztrajno dolgoletno molitvijo in neomajnim zaupanjem pripeljala svojega sina Avguština do Resnice, ki je Jezus Kristus, Božji Sin.

Avguštin sam pravi, da je bil krščen z materinimi solzami. Bog ga je vztrajno klical po materinih opominih, kar je spoznal šele veliko kasneje in je v svojih Izpovedih zapisal: »In jaz si drznem še trditi, da si molčal, moj Bog, ko sem se zmerom dalje izgubljal od tebe. Ali si mi res molčal tedaj? Čigavi pa so bili, če ne tvoji, vsi opomini, ki si mi jih po moji materi, tvoji zvesti služabnici, pripeval na ušesa? A nobeden ni našel poti do mojega srca, da bi se bil ravnal po njem, kakor je želele mati.« 

Sv. Monika je zavetnica poročenih žena in mater, priprošnjica za rešitev otroških duš in zlasti priprošnjica pri vzgoji težavnih otrok. Goduje 27. avgusta.

A mati Monika ni prenehala moliti in opominjati svojega sina. »Močna v pobožnosti mi je sledila po kopnem in po morju, v vseh nevarnostih gotova tvojega varstva. Da, ko je razsajal vihar, je celo mornarje tolažila, čeprav le-ti navadno tolažijo potnike, ki niso vajeni morskih globočin; obetala jim je srečen pristanek, ker si ji ga bil ti v sanjah obljubil. Našla me je v sili in hudi nevarnosti, ker sem bil povsem opustil upanje, da bi mogel kdaj odkriti resnico. /…/ Tebi pa, studenec usmiljenja, je še pogosteje pošiljala molitve in solze, da bi pospešil svojo pomoč in razsvetlil mojo temo.« 

In ko je bila uslišana še preko pričakovanj, je le nekaj dni pred smrtjo lahko rekla: »Eno samo je bilo, zaradi česar sem si želela, pomuditi se še nekoliko med živimi, namreč, da bi videla tebe kot katoliškega kristjana, preden umrem. To željo mi je Bog izpolnil bolj kot obilno, saj mi je dano, gledati v tebi celo služabnika božjega, ki se je povsem odpovedal zemeljski sreči.«

 

S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu