Vsakdo bi hotel biti srečen in naj bi tudi bil srečen. Toda srečo bomo srečali le v samem sebi. (Anton Trstenjak)

CEPLJENJE

Odklanjanje cepljenja kot greh opustitve

Za vas piše: Bogomir Štefanič

 

 

 Ali je cepljenje tudi verska dolžnost?

Čim bolj »surfamo« na naslednjem valu epidemije covida-19, tem bolj zaostreno se zastavljajo vprašanja, kako, kolikor je pač le mogoče, omiliti njegove posledice in preprečiti »zapiranja« posameznih delov družbe ali pa kar celotne družbe, kot se je to dogajalo v prejšnjih valovih.

Cepljenje kot državljanska dolžnost?

Ključno vprašanje v tem okviru pa je seveda tisto, povezano s cepljenjem, kjer se že od vsega začetka krešejo različna mnenja. Slovenska družba pri tem kresanju seveda ni kakšna evropska posebnost, pa vendar je mogoče sklepati, da smo vsaj na neki točki zgodba zase. Na to nakazuje raziskava Eurobarometer, ki je v državah članicah Evropske zveze »tipala pulz« javnega mnenja prav v odnosu do cepljenja. In pri enem izmed anketnih vprašanj je tisoč slovenskih respondentov odgovarjalo tako, da se je Slovenija znašla na repu med vsem državami članicami Evropske zveze.

In katero je bilo to vprašanje? Pravzaprav je šlo za trditev, ob kateri so vprašani izrazili stopnjo (ne)strinjanja z njo. Trditev v vprašalniku se je glasila: »Vsi bi se morali cepiti proti covidu-19; to je državljanska dolžnost.« Kar 37 odstotkov slovenskih državljanov, povabljenih v anketo, se »nikakor ne strinja« s to trditvijo, nadaljnjih 24 odstotkov pa se nagiba k takemu nesoglasju. Za primerjavo: povprečje za celotno Evropsko zvezo kaže, da se s cepljenjem kot državljansko dolžnostjo popolnoma ne strinja 17 odstotkov vprašanih, delno pa 15 odstotkov vprašanih.

Vsi bi se morali cepiti proti covidu 19; to je državljanska dolžnost.

Necepljenje kot greh?

Razlogov za tak slovenski odklonilni odnos do cepljenja kot »državljanske dolžnosti« je seveda več in jih na tem mestu ne bomo podrobneje razčlenjevali (tvegali bomo le enega izmed razlogov: takšen odgovor je bil najbrž tudi posledica infantilnega »upora« proti trenutni oblasti). Raziskavo Eurobarometer bomo raje izkoristili kot iztočnico za vprašanje oziroma bolje za »izpraševanje vesti«, ki odnos do cepljenja ne preverja kot državljansko, temveč kot versko dolžnost. Gre torej za vprašanje: »Če se ne cepim, grešim?«

Vprašanje (si) je na spletni strani Inštituta za kanonskopravne vede Katedre za cerkveno prvo na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani te dni zastavil ustanovitelj spletnega portala kanonist.eu prof. dr. Stanislav Slatinek.

Seveda gre za vprašanje, ki je naslovljeno (le) na tiste, ki so verni in priznavajo obstoj greha, se zaveda dr. Slatinek. Iskren odgovor nanj pa je po njegovem mnenju tudi pritrdilen. Kakšno argumentacijo ponuja zanj?

Predstojnik katedre za cerkveno pravo se pri tem najprej ustavi ob pojmu greh. Sodobna kultura je ta pojem opustila, z njo vred pa tudi mnogi sicer zvesti kristjani, saj redko obiskujejo zakrament pokore. »Zahodno človeštvo, bogato in samozavestno, se je odločilo, da ni greha. Zato menijo, da nobena vera, niti katoliška, nima pravice določati pravil vedenja. Od tod tudi prepričanje, da lahko vsak sam zase presoja kaj je dobro in kaj je slabo. K temu je prispeval tudi individualizem in domneva, da sodobna znanost pozna odgovore na vsa vprašanja, vključno s področja medicine,« ugotavlja dr. Slatinek.

Sodobna kultura je pojem greha opustila, z njo vred pa tudi mnogi sicer zvesti kristjani, saj redko obiskujejo zakrament pokore.

Kritično soočenje z razlogi za necepljenje

V nadaljevanju predstavi ključne razloge, ki jih navajajo tisti, ki se ne želijo cepiti; ti se namreč pogosto sklicujejo na strah pred cepljenjem, na zaroto, neučinkovitost in na stranske učinke, ki jih (po njihovem mnenju) povzroča cepljenje.

Kako dr. Slatinek presoja te razloge? Precej ljudi dejansko trpi zaradi blenofobije, tj. strahom pred iglo, ki povzroča nelagodje, tesnobo ali omedlevico, omotico, slabost in mrzlico, kar je povezano tudi s strahom pred krvjo. Gre torej za motnjo, »zaradi katere je do neke mere razumljivo, da se ljudje ne dajo cepiti«, meni dr. Slatinek. V drugo skupino, do katere očitno kaže manj razumevanja, umešča tiste, ki verjamejo v teorijo zarote: »Gre za neko novo poglavje, ki se je v zadnjem času zelo zarezalo v naše življenje. Ljudje povsod slutijo, da gre za zaroto, tako zaroto v znanosti, ekonomiji, politiki, institucijah in tudi, ko se pojavi pandemija, se sklicujejo na zaroto v svetu.« V tretjo skupino pa spadajo tisti, »ki smatrajo, da je vsako cepljenje neučinkovito oz. da bo pustilo na cepljenih neke stranske (negativne) posledice«.

Kako na tovrstne pomisleke odgovarja dr. Slatinek? Pomislekov se zaveda, »ampak covid 19 /kljub njim/ obstaja. To je tragedija, na katero je treba odgovoriti. Proizvaja trpljenje, ovira normalno družbeno in gospodarsko življenje in nikomur ne prizanaša. Mnogi ljudje so zaradi tega tudi umrli. Ignoriranje teh posledic pomeni resne ovire psihiatrične narave, usmerjene v resen osebni solipsizem, ki ga dejansko ni mogoče obvladati. Dejstvo je, da je virus neviden; nihče ne ve, kdo je okužen z njim in kako se premika. Pred njim preprosto ni mogoče pobegniti.«

Glede negativnih stranskih učinkov cepljenja je kanonistov odgovor jasen: »Ti stranski učinki so del medicinske znanosti. Dejstvo je, da nobeno zdravilo ni neškodljivo; pri vseh ne deluje enako, zelo pogosto pa reši življenje. Cepiva so pokazala učinkovito obrambo. Zgodovina medicine priča, da so cepiva premagala številne okužbe.«

Tisti, ki se ne želijo cepiti, naj resno premislijo, ali niso podlegli grehu opustitve. In to svobodno in prostovoljno.

Covid-19 kliče k spreobrnjenju

Ko torej pretehta vse argumente, dr. Stanislav Slatinek pride do ugotovitve, da bi pri odklanjanju cepljenja lahko govorili o grehu opustitve: »Tisti, ki se ne želijo cepiti, naj resno premislijo, ali niso podlegli grehu opustitve. In to svobodno in prostovoljno. Pri vsaki evharistiji namreč ponavljamo besede:  sem grešil, mnogo dobrega opustil in slabega storil. Zapoved ljubezni nas kliče, da ljubimo bližnjega kakor samega sebe (Gal 5,14). Cepiti se pomeni ljubiti sebe in ljubiti bližnjega: kdor tega ne stori, dopušča zlo, ker lahko poškoduje ali celo smrtno rani sebe ali svojega bližnjega. Zaščita življenja (zapoved: Ne ubijaj!) je ena izmed temeljnih zapovedi v Božjem načrtu, saj je celotno človeštvo poklicano k harmoniji, solidarnosti in preživetju.«

Ali lahko v takih okoliščinah govorimo tudi o nekakšnem grehu opustitve na strani Cerkve? Odgovor se zdi pritrdilen, saj dr. Slatinek ugotavlja: »Cerkev in duhovniki pogosto o tem preveč molčimo. Doslej smo se ukvarjali le z varno razdaljo v cerkvah. Vedno znova beremo, da naj bo med verniki varna razdalja (1 m). Gre za majhen problem v primerjavi z dramo, ki se lahko zgodi, da zaradi zavračanja zdravila (cepiva) lahko umre veliko ljudi. Zdi se, da so svoboda, potrošnja in gospodarstvo bolj pomembne teme, kot čista vest. Covid-19 kliče k spreobrnjenju. Vprašajmo se, ali res varujemo življenja okoli sebe ali pa zavestno, prostovoljni in hote opuščamo zdravilo (cepivo) in s tem grešimo proti peti Božji zapovedi.«