Svetniki niso vsi dobro začeli, vsi pa so dobro končali. Mi smo slabo začeli, končajmo dobro in pridružili se jim bomo v nebesih. (sv. Janez Vianney)

19. POSTNO ROMANJE

 

PADOVA, SOTTO IL MONTE, MILANO

4. in 5. aprila 2014

 

 »Zame škrlat ni nič drugega kot večerna zarja, ki me spominja, da se moj dan bliža h koncu. Na smrt ne mislim s strahom in z obupom; to bi samo hromilo moj življenjski pogum in delovno vnemo. Že zdavnaj sem se navadil na to, da pričakujem poslednji božji klic z zaupanjem, in upam, da mi tudi smrt ne bo vzela veselja moje duše« (papež Janez XXIII.).

Notranje veselje je preplavljalo nas, udeležence že tradicionalnega postnega romanja, ko smo se podali na pot, ki nas je vodila naproti nepričakovanim doživetjem, tako za telo kakor tudi za duha. Bilo je sedem avtobusov z okoli 340 romarji, od teh nas je bilo 21 iz župnije Selnica ob Dravi. Dotaknili smo se nekaj drobcev iz zgodovine človeštva in Cerkve ter na licu mesta doživeli nekatere velike osebnosti krščanstva: sv. Antona Padovanskega, ki ga Italijani preprosto imenujejo svetnik (Il Santo), papeža Janeza XXIII., skupaj s papežem Janezom Pavlom II. razglašenega za svetnika 27. aprila letos, ter sv. Ambroža, slovitega škofa v Milanu in zavetnika tega mesta.

Prvi dan smo se ustavili v Padovi, mestu sv. Antona Padovanskega. Najprej smo se sprehodili po baročnem parku, šli mimo cerkve sv. Justine, jo mahnili skozi staro mestno središče in začutili utrip samega kraja. Zatem smo si ogledali veličastno baziliko z osmimi kupolami in dvema zvonikoma, zgrajeno v 13. stol. Posvečena je sv. Antonu in je vsa stoletja svetnikova nagrobna cerkev. Pred njo je slovito Donatellovo kiparsko delo, v zgodovini umetnosti prvikrat vlito iz brona. Sledila je uvodna romarska maša, ki jo je daroval upokojeni nadškof Franc Kramberger.

Po maši smo se podali v Sotto il Monte, kraj rojstva in otroštva papeža Janeza XXIII., rojenega leta 1881. Njegovo papeževanje je bilo kratko, saj je trajalo samo pet let; njegova pristna dobrota in odprtost pa ostajata nepozabni. V zgodovino vse Cerkve se je za vedno zapisal kot tisti, ki je sklical in leta 1962 začel Drugi vatikanski vesoljni cerkveni zbor. Ogledali smo si prostore v njegovi rojstni hiši; v njih je zanimiva razstava slik njega samega, njegove družine, njegovih osebnih predmetov in njegovih oblačil od zgodnjega duhovništva do službe na Petrovem sedežu. Dan se je prevesil v večer in sledile so vožnja proti hotelu, večerja in nočitev.

Zbudili smo se v svežem jutru, ki je vabilo na odhod v Milano, prestolnico pokrajine Lombardije, pomembno gospodarsko, znanstveno in kulturno središče severne Italije. Je drugo največje italijansko mesto in se ponaša z izjemno zgodovinsko preteklostjo, z mnogimi umetninami in s pomembnimi osebnostmi, ki so ga zaznamovale: sv. Ambrož, sv. Karel Boromejski, sv. Avguštin, člani rodbine Sforza in mnogo drugih.

V baziliki sv. Ambroža (Sant’ Ambrogio), v tej izstopajoči milanski cerkvi, ki jo je leta 379  dal postaviti sv. Ambrož sam, smo imeli drugo romarsko mašo. Današnjo podobo je dobila v 12. stol., njeno notranjost krasi nešteto dragocenosti; v kripti se nahaja med drugim grob sv. Ambroža, pred katerim smo se ustavljali kot romarji.

Sledil je sprehod po mestu in ogled nekaterih najpomembnejših znamenitosti. Očaral nas je  mogočen trg z znamenito milansko stolnico, imenovano Il Duomo di Milano. Gradili so jo od 14. do 19. stoletja; obnavljanje te umetnine, ki je ena največjih evropskih cerkva in lahko sprejme do 40 tisoč ljudi, pa zahteva znova in znova temeljita dela, ki jim ni videti konca. Stolnica je odigrala pomembno vlogo pri soustvarjanju italijanskega katoliškega izročila, prispevala k izjemni glasbeni dediščini Cerkve ter postala eden od prepoznavnih pomnikov gotskega stavbarstva. Ponaša se z zvonikom, visokim 108 m, z množico stolpičev ter z neštetimi kipi (okoli 3000). Ogled notranjosti stolnice je seveda nudil posebno izkustvo, ki ga je težko opisati; treba se je preprosto vanj potopiti. Sprehod skozi galerijo Vittorio Emanuele II. do slovite operne hiše »Alla Scala« ter do spomenika, ki predstavlja vsakomur znanega umetnika Leonarda da Vincija, nam je prav tako odprl nova obzorja in nas obogatil z do tedaj neznanimi doživetji.

Po nekaj prostega časa smo se ponovno zbrali pred stolnico, se nasmehnili in nastajale so slike romarjev. Prevzelo nas je, ko smo skupaj zapeli domala ponarodelo pesem Marija skoz življenje; na prostranem trgu se je začutilo posebno razpoloženje, ki ga mimoidoči preprosto niso bili vajeni.

Za konec smo si ogledali še zunanjost mogočnega gradu Castello Sforzesco, ki ga je zgradila rodbina Visconti, pojem vladajoče družine v srednjeveškem Milanu; nasledniki, družina Sforza, so ga povečali. Grad je danes galerija renesančnih mojstrov; izstopata imeni Michelangelo Buonarroti in Leonardo da Vinci.

Pot proti domu je bila dolga, toda prav nič dolgočasna. Dodobra smo se nasmejali, veliko smo prepevali in imeli, kot je to že v navadi ob povratku, pobožnost križevega pota; sooblikovalci smo bili tudi mladi.

Romanja v imenitne kraje pa lahko prevzamejo ne nazadnje poznavalce in ljubitelje umetnin, ki so različnih pogledov in svetovnih nazorov; veličastni dosežki človeškega duha pač najbolj spregovorijo takrat, ko služijo svojemu namenu, za katerega so bile ustvarjeni. Pristno lepo razpoloženje se pa prav tako prilega vsakemu srcu. Postno potovanje v Italijo je bilo vsekakor lepo doživetje, ki se ga bomo radi spominjali in ga še dolgo delili z drugimi.

 

Pripravila:

Ines ŠINKO, v sodelovanju s sooblikovalcem končnega besedila

 

Foto:

Karl LAMPREHT

 

S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu