Dokler mislimo, da nikogar ne sovražimo, da smo usmiljeni, da smo dobrohotni že po svoji naravi, sami sebe varamo. (Thomas Merton)

"DUHOVNIKI SMO LJUDJE"

»Duhovniki smo ljudje«

27. 6. 2021 | Katarina Ropret | Aktualno
 

Kakšna je realnost duhovniškega življenja, v katerega vstopajo novomašniki?

 

Za nekatere je duhovni pastir in posrednik Kristusovega evangelija, za druge cerkveni uradnik in birokrat. Spoznati bi se moral tako rekoč na vse: poleg pastorale in teologije tudi na psihologijo in pedagogiko, gospodarstvo in gospodinjstvo, kulturno dediščino in cerkveno glasbo, zakonodajo in računovodstvo. Ne, ni superman, še več, njegova povprečna starost v Sloveniji je 62 let in je sredi precej turbulentnega časa za slovensko Cerkev in družbo. Kakšna je danes realnost duhovniškega življenja, v katero vstopajo novomašniki?

Duhovniški vsakdan tudi v kuhinji in na cerkveni strehi

Duhovniški vsakdan gotovo najprej narekujejo spremembe, ki jih je v versko življenje prinesel sodobni čas. Obisk nedeljske maše je pri nas še pred epidemijo upadel že na manj kot 15 odstotkov vseh katoličanov, katerih število prav tako upada (z 78 % v letu 2009 na 72 % v 2019, Letno poročilo Katoliške cerkve v Sloveniji 2020). Upada tudi število škofijskih duhovnikov (861 v letu 2009 in 743 v 2019) in zaradi manjšega prirasta je njihova povprečna starost vedno višja. Cerkev se na to odziva z ukinjanjem oz. združevanjem župnij, iskanjem novih strategij. Odziv pa bo potreben še na marsikaterem področju, pravi Boštjan Prevc, tajnik na ljubljanski nadškofiji, »tudi pri vernikih, ki težko spreminjajo svoje navade«.

Duhovnikove naloge za oltarjem in v pastorali pustimo za kasneje in začnimo kar pri najosnovnejših človekovih potrebah, kot so hrana in čistoča. »Klasičnih župnijskih gospodinj, ki so živele v župnišču in darovale svoje življenje za župnijo in župnika, skorajda ni več,« pravi Prevc, ki z nadškofom v okviru njegovih obveznosti obišče prenekatero župnijo. Marsikje pride kakšna gospa za par ur na dan ali teden, skuha, opere, pospravi. Marsikje duhovnik vse to opravi sam.

Nekatere (predvsem starejše in večje) župnije poleg običajnih pastoralnih obveznosti od duhovnika terjajo precej gospodarskih skrbi. Nekatere imajo kar nekaj gozda ali drugih obdelovalnih površin. »To je dodatna odgovornost, treba je biti preudaren gospodar, vse spremljati, poskrbeti za vzdrževanje. Nekaterim to ni blizu in jim je v breme, drugim pa je to za sprostitev. Pokojnemu gospodu Janezu Hamu so na Jezerskem npr. še za 80. rojstni dan kupili cepilnik!« pove Prevc.

Spet drugod imajo veliko dela z ohranjanjem cerkva, kapelic in druge kulturne dediščine, vedno več jih ni več v redni uporabi. Kar 80 % kulturnih spomenikov v Sloveniji je v cerkveni lasti in spet je duhovnik tisti, »ki mora tuhtati, kako bo zamenjal kakšno streho, in navduševati ljudi, da se bo zbral denar. Pa pripravljati dokumentacijo za razne razpise in se pogajati, da bo še kje dobil kakšen evro,« našteje Prevc nekaj področij, ki jih marsikdo ne bi uvrstil na seznam obveznosti, ki napolnjujejo duhovnikov vsakdan.


Priprava bogoslovcev na realno življenje

Kako pa za vsa ta praktična področja pripravljajo 20 bogoslovcev, ki trenutno bivajo v ljubljanskem bogoslovju? Peter Kokotec, rektor Bogoslovnega semenišča, pravi, da jim poskušajo dati osnovna znanja, »pa ne zato, da bodo vse delali sami, pač pa, da bodo znali poiskati primerne sodelavce in ceniti njihovo delo. Povezovanje je Božji odgovor na današnjo situacijo. Le povezani, vsak s svojimi sposobnostmi, lahko pripomoremo k rasti Božjega kraljestva.«

Sicer pa je po rektorjevem mnenju v pripravi na duhovniško stvarnost najprej vsakdanja izkušnja življenja v bogoslovju in na fakulteti. »Če se zdaj ne bodo naučili živeti v skupnosti, tudi kasneje ne bodo znali. Tu gradimo vrednote: odgovornosti, ponižnosti, celibata, dobrote, prijateljstva.« Bodoče duhovnike vzgajajo k samostojnosti tudi pri povsem praktičnih stvareh: ob sobotah je učenje kuhanja, sami perejo, likajo, pomivajo, imajo delovne akcije v bogoslovju.

Na področju pastorale praktične izkušnje nabirajo med različnimi oblikami pastoralne prakse, vedno večji poudarek dajejo prostovoljnemu delu. Novost zadnjih dveh let na tem področju je propedevtični letnik, ki kandidatu že eno leto pred vstopom v bogoslovje med bivanjem na župniji omogoča srečanje z različnimi vidiki duhovniškega poklica in bolj zrelo odločitev za ta poklic.

»Vendar pa nikakor ni naš namen, da jim vse pokažemo, da že vnaprej vse preizkusijo. Pastoralna praksa je le en del duhovnikove realnosti. Drugi del pa je človek – bogoslovec,« je prepričan Kokotec. »Bistveno, na kar jih želimo pripraviti, je, da se znajo srečati sami s seboj. Da so odprti za to, kar jim Bog sporoča v različnih situacijah. Predvsem je pomembno, da se ne izogibamo nobeni temi, in hkrati, da smo iskreni. Enega in drugega nam v bogoslovju še manjka.«

V vzgojo bodočih duhovnikov vključena tudi ženska

»Konkretno pastoralno delo lahko dobro opravljaš samo, če si postavljen človek. Če znaš skupaj z Gospodom lepo peljati svoje življenje in če v trenutkih osebnih stisk znaš prav ravnati, tudi zaprositi za strokovno pomoč, če so stiske prehude,« pove Kokotec, ki je bil, preden je pred štirimi leti prevzel rektorski položaj, dvanajst let župnik v Črnomlju, odgovoren tudi za Rome. Meni, da prav mišljenje, da je duhovnik sposoben vse razrešiti sam, lahko vodi v različne zasvojenosti in deviacije. »Na koncu si na župniji sam kot duhovnik in človek z vsemi svojimi težavami: si osamljen, razočaran, ko ni rezultatov, ki si jih pričakoval, lahko si zavržen ali pa pregorevaš, v celibatu se srečuješ z lastno spolnostjo, čustvi, telesom, tisoč in eno stvarjo, s katerimi živiš v vsakdanjosti duhovniškega življenja.«

Za to človeško realnost zadnja tri leta bogoslovce v semenišču prvič pomaga pripravljati tudi ženska sodelavka, psihologinja in psihoterapevtka, ki je tudi žena in mama. Bogoslovcem pomaga pri osebnostni rasti z osebnimi pogovori in posebnimi treningi praktičnih primerov. Redna srečanja pa ima tudi z vodstvom za boljši pregled in korigiranje. »V tujini je to že stalna praksa in tudi dokumenti Cerkve to priporočajo, pri nas pa pot vključevanja žensk v formacijo bogoslovcev šele začenjamo. Ženske vidite stvari drugače kot moški in vidim, kako zelo nam to manjka,« pravi Kokotec, vesel, da se stvari na tem področju počasi premikajo.

Molitev, duhovniška družba in hobiji

Kokotec in Prevc sta si enotna v mnenju, da je duhovnikova dobrobit najprej odvisna od njegovega odnosa z Bogom v molitvi, maši in podeljevanju zakramentov. Izjemnega pomena je tudi družba drugih duhovnikov, med katerimi se dobro počuti. »Ena stvar so uradna duhovniška druženja: dekanijske konference in srečanja, namenjena izobrazbi, formaciji. Tudi duhovne vaje. Potem pa so še srečevanja raznih neformalnih skupin,« pove Prevc. »Duhovnik bi moral v težavah vedno najprej iskati pomoč pri bratih duhovnikih.« Tretja stvar pa je odnos z ljudmi na povsem človeški ravni. »Da si z ljudmi predvsem kot človek. Da ob njih začutiš svojo človeškost,« pravi Kokotec. »Prav zavedanje človeškega v samem sebi te dela večjega. Nezavedanje lastnih slabosti, krhkosti, grešnosti je velika ovira, ki vodi samo v večjo temo in oddaljenost od ljudi. Vedeti moramo, da je bil Kristus Bog in človek, v vsem nam enak, razen v grehu. Ko ta človeški vidik zanemarimo, se nam duhovništvo zelo podira.«

Za mnoge duhovnike so ena od povsem človeških radosti hobiji. Presenečeni bi bili, s čim vse se ukvarjajo: poleg že omenjenega gozdarjenja, še vrtnarjenje, kmetijstvo, čebelarjenje, ribolov, različni športi, tudi že precej ekstremni, kot so plezanje in jadralno padalstvo, pa številne veje umetnosti: pisanje knjig, risanje, glasbeno (po)ustvarjanje, vse do vezenja, ki je v trinajstih letih njegovega duhovniškega poklica postalo strast nadškofijskega tajnika Boštjana Prevca. Restavriral je že številne mašne plašče, mitre in bandera ter jih več ustvaril tudi sam.

»Dobro je, da ima duhovnik še kakšno tako stvar, ki ga napolnjuje in mu omogoča, da pametno izkoristi prosti čas, ki ga ima. To ga pomiri in napolni z energijo. Tako spočiješ glavo, morda tudi doživiš nek uspeh, izpolniš kakšne cilje. V duhovniškem poklicu, kjer delamo na dolgi rok, nam prav ta vidik namreč pogosto manjka,« iskreno zaključi razmišljanje o težavah in radostih duhovnikov Boštjan Prevc.
S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu