Od Boga smo ustvarjeni, Bog nam ohranja naše življenje, Bog skrbi za nas in za vse ljudi; vsak trenutek uživamo njegove dobrote. (Janez F. Gnidovec)

AMEN JE BIL ZARES - AMEN

Komentar: Amen je bil zares – amen!

19. 5. 2021 | Jožef Pavlič

Ana Soklič, pogum za naprej v smislu tvojih izrečenih besed. Še naprej poj Amen in Alelujo ter kaži pot zaslepljenemu in zbeganemu sodobnemu človeku. Tudi Slovencu.

 
 

Všeč mi je, kar je Ana Soklič, pretirano povzdigovana v nebo v Sloveniji pred svojim nastopom v Rotterdamu, povedala po odpeti pesmi: »Še vedno stojim za svojo skladbo! Nameravam iti naprej v življenju. Kar se glasbe tiče – vedno delam na dolgi rok in z vsebino, ki preživi čas.Zame je bilo tekmovanje za najboljšo popevko Evrovizije vedno »en velik šov«. Tako tudi letošnji rotterdamski izbor za finalni nastop, v katerem je s svojo pesmijo Amen nastopila tudi naša predstavnica Ana Soklič. Že vnaprej sem bil skeptičen, ali se bo sploh uvrstila v finale. To sem rekel tudi ženi Marti, ko sva se, utrujena od dela v gozdu, usedla na kavč, da bi prisluhnila prvim evrovizijskim pevskim nastopom. Skeptičen sem bil predvsem zaradi naslova pesmi Amen, pa tudi vmesnih Aleluj»Marta, boš videla, da bo izpadla,« sem rekel ženi. Z besedo Amen, ki za nepoznavalce liturgije pomeni »konec maše«, za poznavalce pa »Tako bodi!« (Slovenci nimamo svojega točnega izraza za to, kot na primer Francozi Ainsi soit-il), Aleluja pa tudi nima »kaj delati« v razkristjanjeni Evropi! Ali pa še toliko bolj ravno zaradi tega!?


Marta mi je danes zjutraj – zaradi utrujenosti nisva zdržala, da bi spremljala še glasovanje, ko sem ji povedal, da je Ana Soklič izpadla – odgovorila: »Po svoje je tudi dobro, da je tako. Naj se vsaj vidi, kje smo, kje je Evropa!« Modra žena, sem – svetopisemsko, pa tudi življenjsko – vnovič ugotovil.

Nisem poznavalec glasbe, a menim, da je bilo dobro, da sem kljub temu prisluhnil, predvsem pa videl, kaj nam je ponudil že izbor za najboljšo popevko Evrovizije 2021 in nam bo finale. Res pašo za ušesa in oči kljub obdobju covida-19. Ana Soklič me je presenetila s svojim nastopom, vokalom in izbrano obleko. Težko rečem, ali si je zaslužila nastop v popevkarskem finalu (poznavalci so jo že pred izvedbo njene pesmi uvrstili na rep nastopajočih), vendar bi jo sam tja uvrstil.

Ko v ranem jutru poslušam vseh deset v finale uvrščenih skladb – norveško, izraelsko, rusko, azerbajdžansko, malteško, litovsko, ciprsko, švedsko, belgijsko in ukrajinsko - v dovoljenih dvominutnih posnetkih, menim, da si je Ana zaslužila finale. A Amerika je Amerika, Evropa pa Evropa! V Ameriki bi Ana blestela, v Evropi res nima, žal, kaj početi s svojim Amenom in Alelujo! Ali pa še toliko bolj ima!? V Ameriki bi ji navdušeno ploskali kakšni baptisti, gotovo pa binkoštniki, bi jih njena Aleluja vrgla s sedežev v zrak, da bi ji še sami pritegnili. Kot smo slovenski udeleženci tamkajšnjega binkoštnega srečanja leta 1973 z več tisoč obiskovalci. A kaj, ko je v rotterdamski dvorani Ahoy zagospodaril hudič v ciprski popevki o ljubezni do hudiča z istoimenskim naslovom El Diablo in norveški Padli angel, z verigami že priklenjen na hudiče! Nič čudnega, da je Grška pravoslavna cerkev protestirala proti ciprski popevki, češ ali nimate Ciprčani Evropi pokazati kaj bolj značilno grškega, ne pa hudiča! Res niso imeli, kajti hudič se je dobro zamaskiral v sicer dober pevski nastop lepe in privlačne pevke (zmotno je misliti, da je hudič grd!), ki bi s svojo »pomanjkljivo« modno kreacijo bolj sodila na kakšno tekmovanje v latinskoameriških plesih, kot pa na glasbeni oder rotterdamske Evrope. Še bolj se je v norveškega padlega angela, tudi z verigami simbolično priklenjenega na Luciferjeve pomočnike. Videli pa smo ga lahko, spretno pretvorjenega, še v nekaterih drugih nastopih. Tudi v azerbajdžanskem. Čudim se, kako da njihov mufti ni protestiral, ko so muslimani sicer tako strogi v moralnem pogledu, zoper modne kreacije pevke in njenih spremljevalk, ki bi bolj sodile v kakšen bar, kot pa na tokratni prvi glasbeni oder Evrope – rotterdamski!

Všeč mi je, kar je Ana Soklič, pretirano povzdigovana v nebo v Sloveniji pred svojim nastopom v Rotterdamu, povedala po odpeti pesmi: »Še vedno stojim za svojo skladbo! Nameravam iti naprej v življenju. Kar se glasbe tiče – vedno delam na dolgi rok in z vsebino, ki preživi čas.«

Njena pesem (balada?) Amen in večkrat ponosno in samozavestno izrečena Aleluja pred milijoni poslušalcev in gledalcev ga bo gotovo. Kot bo tisto, kar sem to jutro prebral v Psalmu 94»Razumite, neumneži med ljudstvom! Vi, norci, kdaj boste razumni? Ta, ki je zasadil uho, da bi ne slišal? Ta, ki je ustvaril oko, da bi ne videl? Tisti, ki vzgaja narode, da ne kaznuje, tisti, ki uči človeka spoznanja? Gospod pozna človekove misli, zakaj one so prazne.«

Zares je bilo veliko »praznega« v izboru v dvorani Ahoy za evrovizijsko popevko 2021, zato pa toliko bolj »polnega« za oči. Kajti ko nočeš slišati Anin Amen in Alelujo, slišiš hudiča, ki ti prišepetava na en in sto načinov, ko nočeš videti lepih in spodobnih oblačil in primerno oblečenih pevk in pevcev, vidiš, kaj vse ti navlečejo nase, da ugajajo očem, ko nočeš sprejeti resnice, da je covid-19 še vedno tu in zahteva žrtve (posebej po svetu), se raje slepiš s pašo na travnikih tega sveta. Tudi rotterdamskih.

Ana Soklič, pogum za naprej v smislu tvojih izrečenih besed. Še naprej poj Amen in Alelujo ter kaži pot zaslepljenemu in zbeganemu sodobnemu človeku. Tudi Slovencu. Zato: Aleluja, moj Bog!

S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu