Od Boga smo ustvarjeni, Bog nam ohranja naše življenje, Bog skrbi za nas in za vse ljudi; vsak trenutek uživamo njegove dobrote. (Janez F. Gnidovec)

ČLOVEK, KI JE KADIL BIBLIJO...

Pokadil je štiri petine Svetega pisma

16. 5. 2021 | Lucija Rifel | Duhovnost
 
Kako je nekdanji kriminalec Wilhelm Buntz v samici prišel do Jezusa

Zdi se, da je v življenju Wilhelma Buntza, bivšega zapornika, rojenega leta 1954 v nemškem mestu Ulm, ki je danes poročen, oče dveh sinov in že upokojeni socialni delavec, šlo že od samega začetka narobe vse, kar je le moglo iti. Ko je mati po rojstvu dveh hčera zvedela, da je spet noseča, je svojemu možu rekla: »Tega otroka ne maram!« Wilhelma je donosila, prinesla iz porodnišnice domov in se ni več menila zanj. Oče je zjutraj odhajal na delo in se pozno vračal domov. Ker niso bile zadovoljene niti Wilhelmove osnovne potrebe, je glasno jokal. Znervirana mati ga je nekega dne odnesla in odložila na rob njive. Našli so ga sosedje. Ko je oče izvedel, kaj je žena storila, jo je spodil od hiše in vložil zahtevek za razvezo. Wilhelm je več mesecev okreval v pediatrični bolnišnici.


Oče se je znova poročil, a otroci mačehe niso sprejeli, čeprav se je trudila biti ljubeča do njih. Največ težav je povzročal Wilhelm. Oče je z njim ravnal grobo, obvladoval ga je z nasiljem. Ker je bil Wilhelm vedno bolj nasilen, ga je oče poslal v mladinski dom. Pri osemnajstih je Wilhelm nehote povzročil prometno nesrečo s smrtnim izidom. In tako prvič pristal v zaporu.


»Ta dan je moje srce otrdelo«

V zaporu je očetu napisal pismo, v katerem mu je hotel le sporočiti, kje je in zakaj ga je doletela zaporna kazen. Čez nekaj tednov se je oče na vsem lepem pojavil v zaporu: Wilhelma je v sobi za obiske oklofutal kot psa, se obrnil in odšel. »Moj oče, […] edini človek, ki mi je še ostal, moja edina svetla točka v tej temni luknji, mi je obrnil hrbet. Stal sem tam, kot bi me zadela strela […] Ta dan je moje srce postalo trdo. Še trše kot sicer.«

Po dobrih dveh letih je bil izpuščen. Ne glede na vse je spet pisal očetu in ga obvestil o izpustu. Oče ga je dejansko povabil k sebi domov, kjer mu je v hiši preuredil samostojno stanovanje in priskrbel službo.

Pojavile so se težave, ki jih v zaporu še ni imel: Wilhelm je imel hude in silovite nočne more, podoživljal je povzročeno prometno nesrečo. Ponoči ni spal, čez dan pa je bil ves pobit, komaj se je zvlekel na delo. Po sodelavčevem nasvetu si je pomagal z alkoholom, kar je le še poslabšalo njegovo stanje: v službo je začel prihajati z vse večjo zamudo in slabo opravljal delo. Bil je odpuščen in tudi oče ga je vrgel na cesto.


V najbolj zastraženem zaporu

Najel je sobo v Ulmu. »Nisem potreboval veliko časa, da sem se aklimatiziral in se navadil na nove razmere,« pravi. »Denarnih težav nisem imel nikoli. Če sem kaj potreboval, sem si priskrbel.« V tem, kar je počel, je bil zelo dober. Policija ga je iskala, njegovo ime je prišlo v časopise, ni se več imel kam skriti. V treh letih svobode je bil obtožen 148 kaznivih dejanj. Ni jih hotel priznati. Pristal je v najbolj zastraženem zaporu. Obsojen je bil na štirinajst let zaporne kazni z dodatnim varnostnim ukrepom preventivnega pridržanja zaradi ponovitvene nevarnosti (kar je naneslo še dodatnih deset let).

Vedel je, kako si pridobiti ugled in spoštovanje med zaporniki, po tem je hrepenel. Zaradi pretepov in drugega neprimernega obnašanja, na primer metanja hrane v paznike, je pogosto pristal v samici, kamor je zapornik smel vzeti le svojo obleko in Sveto pismo. Wilhelmu je uspelo pretihotapiti tobak in vžigalnik.

V samici se mu je na vsem lepem posvetilo, kaj naj počne s Svetim pismom. Iztrgal je prvo stran, jo prebral in iz nje napravil cigaretne lističe, zvil tobak in cigareto pokadil. Vsakokrat, ko je iztrgal stran, jo je najprej prebral. Tako je naredil s celotno Staro zavezo. Šele ko je prišel do Jezusa, ga je Beseda premaknila: razburila ga je in ujezila, začel je ogovarjati Boga.


»Bog, poskusi me spremeniti«

Jezusa je poznal, oče je bil kristjan in Wilhelm ga je slišal govoriti, da je Bog ljubezen in da ima z vsakim človekom načrt. Ker pa so bile očetove besede v popolnem nasprotju z njegovimi dejanji do lastnega sina, za Wilhelma seveda ni bil verodostojen. Večkrat si je prigovarjal, da takšen kristjan, kot je oče, nikakor noče biti.

Odlomek o soli zemlje in luči sveta ga je v samici notranje tako razrval, da se je z Bogom pogodil: »Njega [mojega očeta] nisi mogel spremeniti. Ali moreš mene?« »Poskusi vendar, Bog! Če me spremeniš, potem bomo videli, kako naprej!« Čez čas je spoznal, da se od tega dne resnično obnaša drugače: ni več povzročal prepirov in pretepov, hrane ni več metal v paznike. Božja beseda ga je vse bolj pritegovala, vedno bolj željno jo je bral. Novica o njegovem spreobrnjenju se je hitro razširila.

»Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen.« Ta beseda iz Prvega Janezovega pisma ga je napeljala k temu, da je napisal pismo javnemu tožilcu, v katerem mu je priznal vseh 148 kaznivih dejanj. Odgovor javnega tožilca ga je nadvse presenetil. Zaporna kazen se mu ni podaljšala, po štirinajstih letih je bil dejansko izpuščen na svobodo.


Na svobodi

Ob izpustu je imel jasen cilj: razčistiti in prositi odpuščanja vse, ki jih je prizadel. Branja Božje besede ni več opustil. Bog ga je vodil po poti naprej, pripravljal mu je srečanja z ljudmi in ozdravljal ranjene odnose. Spravil se je tudi z očetom in mačeho.

Prvih nekaj let so najhujšo skušnjavo predstavljale banke. S kaznivimi dejanji si je namreč nakopal za dober milijon tedanjih nemških mark dolga. Spreten, kot je bil, bi bil dolg v desetih minutah poplačan. Vsak dan znova je molil in rotil Boga za pomoč, da se ne bi vdal. Po čudežu ni imel težav in je dobil zaposlitev.

Zelo ga je prizadela in pobila dvoličnost kristjanov, do te mere, da je skoraj skrenil v staro življenje. Vabili so ga na molitvene skupine in razne dogodke, da bi pričeval o svojem spreobrnjenju. Toplo so ga sprejeli, ob­enem pa so pred njim zaklepali vrata in ga obtožili tatvin, ki so se zgodile v bližini.

Zvesto branje Svetega pisma ga ohranja na poti za Kristusom. V vseh stvareh se obrača na Boga in ga prosi za modrost: »Zdi se, da mi z njegovo pomočjo povsem dovolj uspeva.«

»Ne smemo se pritoževati, da je svet tako temačen. Sami smo odgovorni za to, da ga naredimo svetlejšega,« poudarja, kajti »mi smo luč sveta. Od nas je odvisno, ali svetimo.« In dodaja: »Le če Božja ljubezen sije skozi nas, skozi našo ljubezen do ljudi in skozi našo pripravljenost odpustiti, lahko kraj, na katerem se pravkar nahajamo, postane svetel.«

Wilhelm že sedemintrideset let pričuje o Božji milosti, ki mu je bila dana, da je korenito spremenil svoje življenje. Slovencem je o svojem neverjetnem življenju spregovoril v biografski knjigi Človek, ki je kadil Biblijo (2020 izšla pri Zavodu Kerigma, kerigma.si) in po spletnem intervjuju v okviru Zavoda Kerigma, ki je tudi prosto dostopen na Youtubu.

S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu