Od Boga smo ustvarjeni, Bog nam ohranja naše življenje, Bog skrbi za nas in za vse ljudi; vsak trenutek uživamo njegove dobrote. (Janez F. Gnidovec)

NA PRVEM MESTU...

Na prvem mestu

2. 5. 2021 | Aleš Čerin | Komentar
 

V letu svetega Jožefa smo in 1. maj je praznik dela. Tudi Cerkev ga obhaja kot praznik sv. Jožefa Delavca, tesarja, ki je z delom svojih rok omogočal preživetje Božjemu Sinu in njegovi materi.

 


Sveti Jožef je bil zagotovo marljiv delavec, a ni bil deloholik. Trdo je delal, a si je vzel čas za vzgojo sina, za gradnjo odnosa z ženo, za slavljenje Najvišjega.

Zdi se mi, da je bil sv. Jožef v ravnovesju. Recimo, verjamem, da je dobro ujel razmerje med rutinskim delom – izdelavo lesenih izdelkov in – »brušenjem žage«, kot rečemo. Pri njem je bilo to pravzaprav dobesedno: brusil je žago (tudi druga orodja), brusil je svoje spretnosti, znanje, da je lahko bil učinkovit pri delu, in brusil je odnos z Bogom, da je lahko – kot pravi papež Frančišek – »vstal, vzel s seboj Otroka in njegovo Mater, in naredil, kar mu je Bog naročil«. S tem je rešil življenje Jezusa in Marije.

Da je v apostolskem pismu Patris corde poglavje Oče ustvarjalnega poguma ravno pred poglavjem Oče, ki dela, ni nobeno naključje. Pove nam, da je ustvarjalni pogum, ki omogoča očetu, da pogumno naredi to, kar je treba, takrat, ko je treba, še bolj pomembno kot samo delo. Tudi Jezus nam je pokazal, da je bil stalno v ravnovesju med »produkcijo« in »brušenjem žage«: po vsakem intenzivnem delu oznanjevanja, ozdravljanja bolnikov je šel na samoten kraj in tam molil (prim. Mr 1,35).

Sv. Jožef je v svoje delo vključeval Jezusa, torej Božjega Sina. Prav nič ga ni »šparal«. Vedel je namreč, da je treba delati – vzgoja za vrednoto delavnosti in da je treba znati delati – pomen znanja in spretnosti. Danes preveč ujčkamo otroke in delamo namesto njih (v smislu: samo uči se, bom že jaz) ter jih v svet spustimo brez delovnih navad in brez osnovnih spretnosti (kuhanje, pospravljanje, organiziranje gospodinjstva, upravljanja z dobrinami). Kot da je vse v glavi, kot da bo glava rešila vse, roke pa niso pomembne. »Ločili smo glavo od rok,« je nekje dejal Branko Cestnik. In to je velika napaka.

Zdi se, da smo postali družba skrajnosti – družba deloholizma na eni strani in družba podpiranja lenobe na drugi. Ko v slogu gesla delu čast in oblast,dajemo čast in oblast delu in ne Bogu, s tem delo malikujemo (ga postavljamo namesto Boga na oltar). Z oltarja pa smo vrgli Boga. Tako da Bog ni na prvem mestu – in če ni, je potem vse na nepravem mestu. Zato tudi ljudi (ženo, otroke) postavimo na napačno mesto. Zakon se razdre, otroci se izgubijo, mi pa obsedimo na premoženju – sami, brez Boga, brez odnosov, brez smisla. V depresiji.

Medtem ko eni delajo preveč, drugi delajo (pre)malo. Pa vseeno živijo, pogosto na račun drugih. Opaziti je, da svetopisemskega pregovora Kdor noče delati, naj tudi ne jé (2 Tes 3, 10) ne jemljemo resno, zato dajemo preveč onim, ki nočejo delati, pa bi lahko, tistim, ki želijo delati, pa ne morejo (hendikepiranim), pa premalo. Tako vzgajamo sloj ljudi, ki noče delati, obenem pa premalo podpremo uboge.

Še nekaj: neravnotežje med delom in počitkom. Nedeljskega dne počitka in slavljenja Boga je pri nas vse manj. Vedno bolj normalno postaja, da se v nedeljo dela. Da se kaj »noter prinese«, kar med tednom nismo opravili, pa naj bo to učenje za šolo, likanje, košnja trave ali pa kar biznis. Še Bog, ki je vsemogočen, je sedmi dan počival. Pa bi lahko delal, a ni hotel, da bi nam pomagal spoznati pomen ritma dela in počitka, da bi spoznali, da nismo vsemogočni, da se moramo ustaviti, počivati in dati Njega na prvo mesto. Ker potem bo vse na pravem mestu.
S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu