Od Boga smo ustvarjeni, Bog nam ohranja naše življenje, Bog skrbi za nas in za vse ljudi; vsak trenutek uživamo njegove dobrote. (Janez F. Gnidovec)

VAROVANJE OKOLJA

Samo podpis peticije ni dovolj

25. 4. 2021 | Katarina Ropret | Aktualno
 
Ob dnevu Zemlje o stanju okolja, okoljski zakonodaji in okoljskem aktivizmu pri nas

Ko se je pred dobrim letom ob pojavu epidemije koronavirusa ustavila industrija, promet in množični turizem, smo se nadejali, da se bo iz vsega skupaj vendarle izcimilo tudi nekaj dobrega – manj onesnaževanja okolja. Stopnja onesnaženosti nad Kitajsko je dramatično upadla, količina dušikovega dioksida se je močno zmanjšala tudi nad Italijo, v Benetkah so po dolgem času znova videli ribe v kanalih in bolj bistro vodo. Eno leto kasneje je že jasno, da smo se ob prvi priložnosti vrnili nazaj k svojim starim navadam. Vendar zdaj vsaj vemo, da jih je mogoče tudi spremeniti. In prav spremenjene navade naše okolje neizogibno potrebuje.

Smo že povsem zavozili?

Nenavadni vremenski pojavi, ki smo jim vse pogosteje priča, izginjanje ledenikov, izumiranje živalskih in rastlinskih vrst, … mnogi bijejo plat zvona, da smo ljudje že povsem zavozili planet, da smo največji sovražnik narave. Spet drugi izpostavljajo, da so se v naravi vedno dogajale spremembe in da jih s tehnologijo lahko obvladujemo. Biologinja doc. dr. Tadeja Trošt Sedej z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani spomni, da je ekosistem nekaj dinamičnega, kroženje snovi, pretok energije. »Je pa res, da je človek v zadnjih sto letih v njem povzročil velike spremembe,« dodaja. »Prej se je podnebje v 20.000 letih spremenilo za 3 stopinje. Zdaj smo v območju Alp od leta 1950 do zdaj spremenili temperaturo za 2 stopinji. Organizmi se na hitre spremembe težje prilagodijo.«

Ekologinja, ki se na fakulteti ukvarja s preučevanjem stresov na rastline, med njimi tudi onesnažil, ozona in ultravijoličnega sevanja, pove, da jo najbolj skrbi predvsem veliko število kemikalij v ozračju, v tleh in v vodi. »V povprečju imamo kar 250 milijard ton izpustov kemikalij na leto in učinke vsega tega na zdravje je nemogoče testirati.«

Vendar glede naše okoljske prihodnosti ni črnogleda; verjame v človekovo notranjo moč, prilagodljivost in inteligenco, da bo v kritičnem trenutku dejansko nekaj spremenil. Tudi organizmi so k sreči fleksibilni in se do določene mere na spremenjene podnebne razmere lahko prilagodijo. »Višje temperature in več padavin, to za rastline ni katastrofa. Ni res, da bi rastline kar vsepovprek izumirale; malo se umaknejo, si najdejo bolj ugoden prostor,« pojasni Trošt Sedejeva. Evropski raziskovalni program Gloria, v katerem sodeluje, je denimo ugotovil, da je v zadnjih petnajstih letih v evropskih gorstvih zaradi segrevanja ozračja izumrla ena, največ dve rastlinski vrsti, kar se je zgodilo v Španiji in na Portugalskem, kjer hkrati s segrevanjem prihaja tudi do suše.

Ljubljana s sredozemsko klimo

A podnebne spremembe se nezadržno stopnjujejo. Projekcije Agencije RS za okolje (Arso) kažejo, da se bodo do konca stoletja temperature dvignile še toliko, kot so se v zadnjih petdesetih letih. Mag. Jože Knez, od letošnjega aprila v. d. generalnega direktorja Arso, slikovito oriše: »Čez 50 let bomo v Ljubljani imeli takšno klimo, kot je danes v Novi Gorici.«

Oba sogovornika sta prepričana, da se bo na vse spremembe, ki se bodo dogajale s podnebjem v Sloveniji, z določenimi ukrepi in veliko napora mogoče prilagoditi. »Glede tega sem optimist,« pravi Knez. »Kar se tiče globalne slike, pa sem pesimist. Podnebne spremembe bodo najbolj prizadele predvsem države tretjega sveta. Še naprej bodo povzročale povečevanje revščine v svetu, globalne konflikte, migracije itd. Posledice teh pojavov pa bo seveda čutila tudi Slovenija.«


Papež Frančišek poziva k aktivni skrbi za okolje

Kaj torej (še) lahko naredi vsak izmed nas? »Vsakdo izmed nas bi se moral malo odpovedati udobju, ki smo se ga navadili,« je prepričana Trošt Sedejeva. »Treba je zmanjšati porabo energije in snovi. Ne kopičimo stvari, vedno novih telefonov, avtomobilov, statusnih simbolov. Ne kupujmo samo zato, ker je poceni. Poceni je zato, ker je bil nekdo zelo nepravično plačan. In ne kupujmo sadja, ki prileti z drugih kontinentov, če lahko kupujemo lokalno. Ko bomo vsi sledili tej logiki, bomo lahko nekaj spremenili.«

Tudi Knez je prepričan, da prav vsak lahko pripomore k boljšemu okolju. V krščanskem svetu pa pogreša več razprave o tej družbeno tako pomembni temi. »Papež Frančišek je v okrožnici Laudato si postavil odnos do stvarstva ob bok odnosu do bližnjega. Okolje je del Božjega stvarstva, za katero smo kristjani odgovorni. Žal mi je, da je bila ta okrožnica v katoliškem javnem prostoru precej prezrta, na tem področju bi morali biti bolj aktivni.«

Splošna ozaveščenost o pomembnosti varovanja okolja je sicer v zadnjem desetletju gotovo narasla. K temu so pripomogle tudi številne naravovarstvene organizacije. »V zadnjih letih smo sprejeli nekaj konvencij, ki imajo res dobre cilje. Zatakne pa se nam pri udejanjanju teorije v praksi,« meni ekologinja Trošt Sedejeva. »Najlažje je podpisati peticijo, da želim čisto pitno vodo. Kaj pa sam naredim za to? Ali sem se odpovedal nepotrebni kozmetiki, dodatkom za pranje, aktivnim majicam, s katerih se spirajo nano delci? To pa je težje.«

Težavo pri peticijah vidi tudi v tem, da pogosto ne temeljijo na strokovnih podlagah, da so v večji meri namenjene političnim pritiskom, dvigovanju priljubljenosti itd. »Včasih se mi zdi, da smo kot razvajen majhen otrok, ki vpije: Jaz to hočem! Kot stroka v Sloveniji res pogrešamo argumentirano razumsko razpravo. Najlažje je biti proti, težje je iskati argumentirane rešitve. Seveda se sliši fajn, da se zavzemamo za ohranitev medveda ali te ali one rastline, vendar je treba zaščititi celoten ekosistem, vse deležnike, ne samo posameznega člena. Rešitev je vedno kompleksna in do nje pridemo le v dialogu.«

Evropski standardi kot varovalka

Jože Knez meni, da je bil za Slovenijo največji korak pri varovanju okolja vstop v Evropsko unijo. »Okoljska politika je ena od najpomembnejših v EU in evropski okoljski standardi so zelo napredni v svetovnem merilu. Slovenija jih je ob pridružitvi morala vključiti v svoj pravni red. In stanje okolja je danes v Sloveniji neprimerljivo boljše, kot je bilo pred osamosvojitvijo,« je prepričan Knez. »Emisije žveplovih oksidov so danes 50. krat nižje kot v 90. letih, v vodah je neprimerljivo manjša koncentracija splošnih onesnaževal kot v času socializma. Živimo v vse čistejšem okolju. Kar se okolja tiče, je Evropa privilegirana, saj se zaveda, da je čisto okolje eden od elementov blaginje.«

Knez opozori, da so visoki standardi tudi dvorezen meč: »Z njimi je Evropa povzročila, da se marsikatera industrija v Evropi ne izplača in se zato izvaja tam, kjer so okoljski standardi nižji. Zaradi našega ugodja so tako spet prizadeti ljudje, ki so že tako ranljivejši.«

Tadeja Trošt Sedej ocenjuje, da je okoljska zakonodaja pri nas »dovolj dobra, ni pa perfektna. Na določenih mestih je nejasna, kar se potem lahko izigrava. V primeru kršitev se ukrepi pomanjkljivo izvajajo oz. se izvajajo selektivno nad določenimi storilci, večje ribe pa se pusti pri miru.«

Postopki izdaje soglasij in dovoljenj so večkrat predmet burnih razprav, največkrat med investitorji in zagovorniki gospodarskega razvoja na eni strani in okoljevarstveniki na drugi. Knez o tem pravi: »Razvoj varovanja okolja mora iti v korak s splošnim družbenim razvojem. Enostavno ni druge alternative, svet ne bo šel nazaj, nesmiselno je pričakovati, da ne bomo več uporabljali sodobnih tehnologij, oblek, kozmetike, zdravil, prevoza. Razvoj nam mora pomagati, da bomo znali zaščititi tudi okolje. Prav to je ključni del evropske okoljske politike in tudi papež v okrožnici Laudato si (Hvaljen, moj Gospod) v razvoju ne vidi okoljske grožnje. Nove tehnologije, razvoj novih čistilnih sistemov, obvladovanje onesnaževanja so pravzaprav ključni razlogi za izboljševanje stanja okolja v Evropi.«

A ne le Evropa, ves svet je na skupnem čolnu, kot nam je nazorno pokazala koronavirusna pandemija. Zemlja je naš skupni dom in skrb zanjo je naša dolžnost in privilegij, kot vedno znova poudarja papež Frančišek. Ne zamudimo te priložnosti.

Papež Frančišek o reševanju okoljske problematike

Na eni strani nekateri za vsako ceno podpirajo mit napredka in trdijo, da se bodo ekološki problemi preprosto rešili z novimi tehnološkimi možnostmi, brez etičnih pomislekov in globokih sprememb. Druga skrajnost trdi, da je človeška vrsta z vsakim svojim dejanjem vedno le grožnja in nevarnost za svetovni ekosistem, zaradi česar bi bilo primerno omejiti njeno številčnost na planetu in ji preprečiti vsakršno poseganje. Ker enotne poti do rešitve ni, bi bilo treba med tema dvema skrajnostma poiskati čim več mogočih scenarijev. Tako bi ustvarili prostor različnim prispevkom, na podlagi katerih bi lahko v dialogu iskali najboljše odgovore (Hvaljen, moj Gospod, 60).


S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu