Vse moje upanje – je tvoje neizmerno usmiljeno Srce. Ničesar nimam v svojo obrambo, le tvoje usmiljenje. V njem je vse moje upanje. (sv. Favstina Kowalska)

POJDI IN JIM POVEJ...

»Pojdi in jim povej«

4. 4. 2021 | Katarina Ropret | Uvodnik (DRUŽINA)



Izkazalo se je, da bomo že drugo leto zapored veliko noč preživeli pred ekrani. Koronski »post« se nadaljuje, epidemija ne pojenja. Je v takšnem vzdušju sploh mogoče praznovati? Mar niso strah, skrbi in žalost preveliki? Prav to srečamo v dogodkih velikega tedna.

 

Preselimo se za hip k žalujočim ženam, ki so na velikonočno jutro prišle h grobu, kamor so pred dvema dnevoma položili Jezusa. Marija Magdalena, Marija, Jakobova mati, in Salóma so kupile dišav, da bi ga mazilile, pove evangelist Marko. Tako kot v mnogih izročilih in kulturah sveta so želele pripraviti truplo pokojnega na večni počitek, se še zadnjič posloviti od njega. Od kolikih dragih bližnjih se v tem času nismo mogli prav posloviti!

Navsezgodaj, ko je sonce vzšlo, so prišle, saj je bilo početje kar tvegano: grob so stražili vojaki. Kršile so »ukrepe«. Lahko si je predstavljati njihov strah, žalost, zmedenost. Misli: »Kaj ni bil Božji Sin? Kako se mu je lahko zgodilo kaj takega? In kaj je zdaj z vsemi obljubami o našem odrešenju?« Kaj nismo tudi mi neštetokrat polni dvomov: Kje je v vsem skupaj Bog, zakaj to dopušča?

Žalost in šok sta se stopnjevala, ko so odkrile, da je grob prazen. »Mojega Gospoda so odnesli in ne vem, kam so ga položili,« je rekla Marija Magdalena. Ko se je v naslednjem trenutku pred njo pojavil vstali Jezus, ga najprej ni spoznala. Šele ko jo je poklical po imenu, so se ji odprle oči. »Rabuní« (Učitelj) je vzkliknila in ga želela objeti. Oddahnila si je, da je spet živ, da bo spet vse tako kot prej. Jezus pa jo je ustavil: »Ne oklepaj se me! Kajti nisem še šel gor k Očetu.« Ne oklepaj se starega mene, starih predstav o življenju. Od zdaj naprej bo namreč vse drugače. Smrt bo premagana enkrat za vselej, za vse ljudi.

In Mariji Magdaleni je namenil še posebno nalogo: »Pojdi pa k mojim bratom in jim povej: »Odhajam gor k svojemu Očetu in vašemu Očetu, k svojemu Bogu in vašemu Bogu« (Jn 20,17). Na dan, ko je strl okove smrti, nas je naredil za nosilce upanja vsem ljudem. »Vstali Kristus želi biti po nas z vsemi, ki še posebej potrebujejo veselo vest, da smrt nima zadnje besede,« je lepo ubesedil p. Ivan Platovnjak za naš članek. Ja, zato še kako potrebujemo praznovanje velike noči, da v nas utrdi to neomajno upanje, da bo tudi vsakega žalovanja nekoč konec.

 

S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu