Človek prav lahko moli za vrnitev telesnega zdravja in hkrati jemlje zdravila, ki mu jih predpiše zdravnik. Dejansko bi vernik moral normalno delati oboje. (Thomas Merton)

STOJMO DUHOVNIKOM OB STRANI

Stojmo duhovnikom ob strani

8. 1. 2021 | Karlo Smodiš

Stiska, ki se je med epidemijo povečala med številnimi ljudmi, ni prizanesla niti duhovnikom.

Župnije in duhovniki so domala v celoti odvisni od vernikov. 

Kdo bi si mislil, da bodo verniki, ki so za največji krščanski praznik ostali brez možnosti udeležbe pri maši in brez velikonočnih vstajenjskih procesij, ostali tudi za božič brez skupaj zapete Svete noči in prijaznega stiska roke z voščilom vsega dobrega in blagoslova v novem letu 2021. Maše po spletu so bolj slabo nadomestilo za resnična srečanja v živo in zakramentalno življenje. Nenehno strašenje s koronavirusom, sprejemanje ukrepov, nasprotujoče si izjave, prepoved maš, javnih zbiranj, poslovnih dejavnosti so mnogo ljudi potisnili v stisko, duševno in gmotno. Med njimi so se znašli tudi duhovniki in župnije, predvsem tiste, ki niso imele večjih rezerv.


O težavah duhovniki raje molčijo

O težavah duhovniki neradi govorijo. Raje potrpijo in upajo, da se bo že kako uredilo. Kjer v župniji delujejo gospodarski in župnijski svet ter verniki s čutom za župnijo in duhovnika, zahtevne razmere še nekako obvladujejo. Kjer te zavesti ni, so se duhovniki primorani spopadati s težavami sami.

»Vsako krizo, tudi finančno, laže premagujejo tam, kjer so skupnosti žive, dejavne, kjer so ljudje ozaveščeni in poznajo delovanje skupnosti, ki ji pripadajo. Tudi duhovnik s svojim osebnim zgledom, pravim odnosom do materialnih dobrin, skrbjo za uboge, primerno osebno skromnostjo pomaga k pravemu presojanju, kdo je najprej potreben pomoči. Dobrodelnost je bistveni del delovanja vsake cerkvene skupnosti. Tako posnemamo Jezusa Kristusa. Vsak odrasel človek, tudi duhovnik, doživlja, da je laže dajati in pomagati drugim, kot pa prositi pomoči zase,« meni generalni vikar mariborske nadškofije Janez Lesnika in dodaja: »Opazi se zaskrbljenost kakega duhovnika, češ, kako bom poravnal položnice in vse druge obveznosti, ko ni nobenih nabirk. Ni druge možnosti, kot da duhovnik o tej svoji stiski vernikom odkrito pove, jim spregovori, napiše … Ko si zaupamo skrbi, stiske, strahove, nas to poveže v tesnejšem medsebojnem zaupanju in se hkrati odpremo za medsebojno pomoč.«


Kjer v župniji delujejo gospodarski in župnijski svet ter verniki s čutom za duhovnika in župnijo, duhovniki zahtevne razmere še nekako obvladujejo. FOTO: Tatjana Splichal


Mit o bogati Cerkvi

Tudi v Cerkvi na Slovenskem se srečujemo z gmotno zelo dobro stoječimi župnijami in škofijami in tistimi, ki komaj povežejo mesec z mesecem ali se morajo duhovniki obrniti po pomoč kam drugam. »Vse, ki so v javnosti kdaj glasni in vedo veliko povedati o bogatih duhovnikih in velikih prejemkih duhovnika in župnij, sprašujem, ali sploh vedo, kakšni so pri nas viri financiranja za slovenskega duhovnika in za naše cerkvene skupnosti? Običajno ob takšnem vprašanju sogovornik umolkne in nastane mučna tišina ...« pravi Lesnika. Pojasnil je, da za župnijo in duhovnika skrbijo izključno verniki. Nekoliko laže je tam, kjer duhovniki živijo v skupnosti in si porazdelijo stroške. Veliko škofijskih duhovnikov pa živi po župniščih samih, brez urejenega gospodinjstva, in jih vsaka kriza še bolj zadene. Vsi duhovniki tudi niso enako sposobni najti sodelavcev in jim zaupati določene naloge.

Plačo imajo le duhovniki profesorji

»Župnije in duhovniki smo domala v celoti odvisni od vernikov. To je še bolj opazno v času epidemije koronavirusa. Darov za cerkev ali maše nam ne daje nihče drug kot ljudje, ki čutijo s Cerkvijo in svojimi duhovniki. Mnogi, tudi verniki, so sicer še vedno prepričani, da imamo duhovniki plačo in nam socialno zavarovanje v celoti krije država. Resnica je daleč od tega. Plačo imajo le profesorji, ostali živimo iz darov vernikov, predvsem darov za mašo. Država nam krije približno 40 % socialnega zavarovanja, ostalo si krijemo duhovniki sami oz. polovico prispevka župnije. Velikokrat slišimo, da nas država financira, da ne plačujemo davkov … Davke plačuje Cerkev kot vsi ostali, le da je ta davek, ker gre za pravno osebo, 22-odstoten. »Rajnka« država nam je plačevala 60 % prispevkov, a ni tega nihče kritiziral, kot to doživljamo danes,« poudarja Marijan Fesel, član Referata za duhovniško solidarnost, ki deluje znotraj Duhovniškega sveta mariborske škofije.

 

S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu