Božji mir je resda najprej Božji dar, a je tudi sad našega truda, našega dela, našega boja, našega prizadevanja za notranjo luč in svobodo. (Janez Zupet)

PAPEŽ FRANČIŠEK

Zaradi oznanjevanja, zaradi zbornosti, zaradi Boga

16. 3. 2014 | Branko Cestnik | Naš komentar

Ob prvi obletnici izvolitve papeža Frančiška

Leto dni po konklavu, na katerem je bil Jorge Mario Bergoglio izvoljen za papeža, zaznavamo »učinek Frančišek«. V Italiji se je povečala udeležba vernikov pri obredih, več je tudi spovedi. O tem je sociolog religije Massimo Introvigne že v jeseni napisal knjigo. V Španiji podatki rednega merjenja javnega mnenja kažejo, da po enem letu za slabih tri odstotke več Špancev hodi ob nedeljah k maši, za slab odstotek več pa se jih deklarira za katoličane. Iz Argentine poročajo o večjem številu prostovoljcev na župnijah in rahlem povečanju števila kandidatov za duhovne poklice.

»Učinek Frančišek« je na delu tudi pri nas. Za razliko od Italije in Španije ga ne merimo v poskokih v pastoralni in bogoslužni statistiki, za katero velja, da še vedno pada. Za razliko od ZDA in Argentine, kjer se »učinek Frančišek« vidi tudi v hitrih škofovskih imenovanjih, Slovenija na nova nadškofa še čaka. »Učinek Frančišek« pri nas merimo v navdušenju, ki ga papež žanje, in v ugledu, ki ga uživa. Simpatija do papeža, ki se naznanja tudi na naslovnicah tradicionalno antiklerikalnih revij, je ena redkih točk, ki nas poleg naših športnikov ta čas združujejo.

Papež je pač papež. Katoličani mu sledimo že zaradi njegove petrinske službe. Če se z besedami in gestami tudi osebno dotakne src, mu sledimo toliko bolj. Če gre pri tem iz ustaljenega protokola, če se nekako iztrga iz stoletnega papeškega blišča in »sestopi« k preprostim ljudem, vzbuja tudi zunaj Cerkve dodatno navdušenje.

Novinarji radi poročajo, kot da je Frančišek prvi papež, ki »sestopa« iz sijaja. To ni res. Janez XXXII. je bil že s svojo pojavo bolj eden izmed nas malih ljudi kot nekdo z zlatega dvora. Pavel VI. je ukinil nosila za papeža ter newyorškemu Metropolitanskemu muzeju prodal tiaro, izkupiček pa dal za uboge. Janez Pavel II. se je že pri maši svojega ustoličenja, 22. oktobra 1978, iztrgal iz liturgične procesije, šel proti množici ter ji preroško mahal s križem. Benedikt XVI. je bil prvi papež po letu 1294, ki je odstopil. To je bil popolni prelom vzvišenega papeškega protokola. Po simbolni moči, čustvenem naboju in dolgoročnih posledicah je presegel vse naštete oblike papeških »sestopanj«. Ni pretirano reči, kot je zapisal ugledni vatikanist Andrea Tornielli, da je polovica »učinka Frančišek« pravzaprav narejena iz »učinka Benedikt«.

Sestopanje papeža iz sijaja lastne službe je pod Frančiškom dobilo »tehnično« ime: reče se mu »spreobrnjenje papeštva«. Spomnimo, da je ta pojem v zvezi z ekumenizmom uporabil že Janez Pavel II. v okrožnici Da bi bili vsi eno (l. 1995). Frančišek v spodbudi Veselje evangelija uči, da se mora papež spreobrniti najprej zaradi »sedanjih nujnosti evangelizacije«, nato zaradi »smisla zbornosti« z drugimi škofi (VE 32). Ni naključje, da Frančišek pri obiskih »ad limina« škofom posameznih škofovskih konferenc ne podaja posebno odločnih programskih govorov o tem, kako naj vodijo svoje krajevne Cerkve. Češ, dragi krajevni škofje, postavljeni ste, da se v svojem okolju bolj sami znajdete! Frančišek to imenuje »koristna decentralizacija« (VE 16).

Ne pozabimo zgodovinskega ozadja teh sprememb. Prvi vatikanski koncil (l. 1870) je z razglasitvijo dogme o papeški nezmotljivosti zelo utrdil lik papeža. Tako zelo, da je nemški kancler Otto von Bismarck, pozoren opazovalec katolištva in izumitelj kulturnega boja proti Cerkvi, po koncilu v depešo svojim podrejenim zapisal, da se zdaj politikom ne bo več potrebno ubadati s škofovskimi imenovanji, saj krajevni škof vsled koncila ne šteje več nič. Bismarckova razlaga prvega vatikanskega koncila je seveda pretirana. Kakorkoli, slabih sto let kasneje drugi vatikanski koncil »popravlja« prvega, kolikor povzdigne lik krajevnega škofa in poudari škofovsko zbornost. Tudi na tem mestu torej Frančišek ne izvaja revolucije, ampak sledi velikemu toku cerkvene prenove, kot jo je zastavil zadnji koncil.

Ljudje teh ozadij povečini ne poznajo. Papeža imajo preprosto radi. Njegovo »spreobrnjenje« jih očara, ker se izraža v preprostih gestah, kot je bivanje v navadnem hotelu, objemi težkih bolnikov in vožnja s katrco. Predvsem pa, ker čutijo, da sestopanje iz sijaja ni sad zapletenih piarovskih (beri: propagandnih) manevrov, temveč izraz močne ljubezni. »Učinek Frančišek« tako razkriva nekaj globljega, nekaj v zvezi s podobo Boga. Bog je prvi, ki iz usmiljenja do nas sestopa iz sijaja. Papež, ki se vse bolj kaže kot praktični teolog Usmiljenja, zgolj sledi Učitelju. 

S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu