Nikjer drugje kakor v molitvi rožnega venca se Kristusova pot in Marijina pot ne izkazujeta tako globoko združeni. Marija živi docela v Kristusu in za Kristusa. (sv. Janez Pavel II.)

UJETNIKI STRAHU?

Ujetniki strahu?

24. 9. 2020 | Boštjan Debevec

Včasih je treba nekje potegniti tudi črto in si reči: Nekaj vem, stvari pa ima v rokah Bog.

Ko smo vstopali v letošnje poletje, se je zdelo, da se končuje mora, ki jo je virus sejal na stari celini. Toda kmalu se je izkazalo, da tudi vroči tedni ne bodo odpravili naših skrbi. Na pragu jeseni je korona spet pokazala svoje zobe in dvignila številke okuženih na rekordne vrednosti, premosorazmerno s tem pa tudi strah pred prihodnostjo. Kdaj bo še mene, nas doletel virus? Bo gospodarstvo preživelo drugi val? Bom izgubil službo? Nas čakajo lakota, nemiri, revščina …?

Psihologi pravijo, da je strah človekov osnovni mehanizem za preživetje, ki se sproži kot odgovor na bolečino ali nevarnost. Je neke vrste alarm, ki nas potem usmeri bodisi v soočenje ali v beg. V osnovi imamo lahko torej strah za zaveznika, ki nas (ob)varuje pred morebitnimi napakami v prihodnosti. Lahko pa te okvirje preraste in nas potopi v začaran krog, ko začne hraniti samega sebe. Človekova domišljija je brezmejna in problem nastane, ko reagiramo na vse že namišljene nevarnosti, ki se verjetno ne bodo nikoli zgodile. Strah tako postane vstopna točka hudega, ki naše obzorje zastre z meglo nezaupanja.

Nemalo ljudi se zbuja s tesnobo in strahom, da ni rešitve. Zaupanje v Božjo previdnost prekriva lastna skrb in iskanje hitrih rešitev, ki pa navadno ne pogasijo globljega strahu pred vprašanjem: Kaj nas čaka? Premlevamo scenarije, ki nas nehote potegnejo še globlje v spiralo skrbi in notranjih stisk. Toda ali je res v naši moči, da bomo »obvladali« prihodnost?

Dovolj je dnevu njegova lastna teža. Ljudje lahko nosimo, kolikor pač zmoremo, kar je več od tega, moramo prositi za pomoč. Lahko bi rekli tudi: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega in Bogu kar je Božjega«, povedano drugače, dati človeku (sebi), kar je v človeški moči, ostalo pa preložiti na Boga.

Z beganjem med različnimi viri novic in raznovrstnimi mnenji na družbenih omrežjih ne pridemo daleč. Rešitev je stopiti iz sebe in prisluhniti Božji besedi, ki ni nasilna, se ne napihuje, se ne šopiri, ampak prinaša mir in upanje, da smo v resnici v Njegovih rokah. Prav je, da smo informirani, a vsega ne bomo vedeli nikoli. Včasih je treba nekje potegniti tudi črto in si reči: Nekaj vem, stvari pa ima v rokah Bog. On je z nami tudi v tej epidemiji. Ni trenutka, ni strahu, ni brezizhodnosti, ni obupa, ki ga Bog ne bi poznal.

In kako naj v sebi spoznam svoje misli? Po čem naj ločim dobro od hudega, resnično od lažnega? Kje je torej tista meja, ko rečem, da ta strah ne more biti od Boga, kljub temu da so problemi resnično veliki? Sveti Ignacij Lojolski bi nam verjetno dejal, da misli in spodbude Svetega Duha vedno prinašajo »upanje, mir in notranjo tolažbo«, nasprotno pa, da hudobni duh velikodušno »podarja« misli potrtosti, samoobtoževanja in brezizhodnosti. Sveti Janez Vianej bi tu mogoče nadaljeval: »Bog vam je naročil, da molite, vendar vam prepoveduje, da bi skrbeli.« Še bolj odločno pa morda sv. Pavel od Križa: »Nehajte poslušati svoje strahove. Bog je vaš vodnik in vaš oče, učitelj in zakonec. Spustite se v Božje naročje.«
 
Avtor komentarja je odgovorni urednik Družine Boštjan Debevec
S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu