Nikjer drugje kakor v molitvi rožnega venca se Kristusova pot in Marijina pot ne izkazujeta tako globoko združeni. Marija živi docela v Kristusu in za Kristusa. (sv. Janez Pavel II.)

GROZI JE SLEDIL OSMI DAN, DAN VESELJA

Pričevanje: Grozi je sledil osmi dan, dan veselja

18. 9. 2020 | Marjan Pogačnik

Po utopitvi dveletnega Metoda je kazalo na najhujše. Njegovi domači in okolica so se povezali v goreči molitvi.

Dveletnega Metoda, ki se je po popoldanskem spancu igral na dvorišču, naenkrat ni bilo nikjer. Pri Lipovškovih na Igu, družini s petimi otroki, so tistega majskega sobotnega dne sprožili preplah in ga začeli iskati. Vid in Blaž sta pogledala na kraje, kamor je običajno rad zahajal, k sosedom in njihovim kokošim, k malinam na vrtu … Oče Lovro je pomislil na najhujši možni scenarij. Pogledal je v rezervoar za deževnico, kjer je bil pokrov zaradi polnjenja s cevjo priprt. Ni ga videl, a to mu še ni dalo miru. S pomočjo svetilke na telefonu je pogledal še drugod po rezervoarju. »Opazil sem ga, kako je negiben lebdel na vodi. Zavpil sem, kaj zavpil, zarjul sem! Samo skočil sem noter, ga pograbil ... Bil je kot mrzla cunja,« pripoveduje. Metoda je podal Vidu, ta pa mami Ani»V tej grozi, ko sem svojega otroka videl tako rekoč mrtvega, bi najraje kar ostal v tisti luknji.«


*Celotno pričevanje si preberite v novi številki tednika Družina (38/2020).*

Poklicali so klicni center. Dispečerka jim je dajala navodila pri oživljanju Metoda. »Bila sem prepričana, da je Metod mrtev,« pripoveduje mami Ana. »Bil je poln vode, čisto mrzel, tako rekoč moder …« Starejši otroci so začeli moliti: »Bog, pomagaj mi, prosim!« Vid je pokleknil. Skupaj z družinskimi prijatelji so prižgali Metodovo krstno svečo. »Molili smo. Tako malo je bilo odvisno od človeških mo­či …« pripoveduje Ana.

»Obsežne poškodbe možganov«

Po desetih minutah oživljanja so prispeli reševalci in policisti. »Bili so odlična ekipa, storili so vse, kar se je dalo storiti,« pove Ana. Nadaljevali so oživljanje in po petnajstih minutah se je prebudil utrip srca. Reševalci so ga uspavali, ga intubirali in odpeljali na urgenco. Ana je šla z njimi in čakala na hodniku. Opravili so CT-preiskavo glave. »Trajalo je zelo dolgo … Takoj mi je bilo jasno, da to ni dober znak. Povsem sama sem bila na hodniku in molila.«

Na oddelku je k Ani pristopila zdravnica. Razumevajoče ji je povedala, da je Metodovo stanje zelo slabo, da je CT-preiskava pokazala, da so poškodbe možganov obsežne, da je zabrisana meja med sivo in belo možganovino in da se edem, možganska oteklina, povečuje. Tako slabega CT-ja da še ni videla. »Rekla je, da je vprašljivo, ali bo Metod noč preživel, a če bo ostal pri življenju in bomo dočakali, da se bo zbudil, prav nihče ne more reči, ali bo moral ostati privezan na aparate in kakšno bo njegovo stanje. Pripravljeni naj bomo na vse.«

Slab nevrološki odziv

»Takrat sem se sesedla. Bilo je kot v filmih. Hočeš se zbrati, da boš sploh slišal, ker se ti zdi, da to ni resnično, da se ti to v resnici ne dogaja, da se boš šele zbudil,« pravi Ana. Dovolili so ji, da pride k Metodu; bil je na cevkah, z elektrodo v glavi, na mrzli blazinici, ker so ga hladili in poskušali storiti vse, da se edem ne bi še povečal in ne bi bilo zato treba odpirati glave. Nevrološko se je slabo odzival, so rekli, zaradi dolgega oživljanja pa ima poškodovana srce in pljuča. Zdravnica ji je obljubila, da bo v tisti noči storila za Metoda vse, kar je v njeni moči.

Lovro je doma poklical odgovornega v Neokatehumenski skupnosti, ki ji z ženo pripadata že dvajset let, in ga prosil za molitev. Tudi sam je v nemiru in negotovosti znova posegel po Božji besedi. Tokrat se mu je odprl Psalm 111, ki govori o veselju in velikih Gospodovih delih, ki jih bodo preiskovali tisti, ki imajo veselje v njem. Odlomek je poslal Ani in pripisal: »Če je kaj na tem, da je to živa Beseda, potem to drži.« V ponedeljek je Metoda obiskal še Lovro. Prijel ga je za roko, ga pobožal in mu govoril. »Zdelo se mi je, da je trznil z ramo in pozneje z nogico. Občutek sem imel, da me čuti.«

»Marija bo poskrbela«

Okoli njune družine se je že v nedeljo zvečer začela plesti mreža molitve in podpore. Anina sestra je poromala na Brezje. »Marija bo poskrbela,« jo je opogumljala. »Vera mojih bližnjih me je držala pokonci,« pove Ana. Ob Aninem obisku Metoda v bolnišnici je medicinska sestra prinesla Marijino podobico. Na oddelku jo je pustil bolniški duhovnik, ki je Metodu podelil bolniško maziljenje. »Marija je zdaj tukaj,« je dodala sestra. Tudi sama sta malega Metoda izročala Mariji in vsako jutro poromala k njej na bližnji Kurešček. V župniji so se v ponedeljek zvečer odločili za devetdnevnico. S prošnjo za Metodovo zdravje so se k Bogu obračali tudi tisti, ki še niso ali pa že dolgo niso več molili. Ana je sodelavko prosila, naj moli, ta pa ji je odvrnila, da ne zna. »Pa sem jo ponovno naučila moliti,« pove.

Družinska pediatrinja, ki so ji povedali za Metodovo nesrečo, je bila pretresena. Takoj se je obrnila na bolnišnico; seznanili so jo, da so opravili še drugi CT-pregled. Ta je prinesel težko pojasnljiv izvid: možganske otekline ni bilo več. Za Ano in Lovra je bil to šok, tokrat pozitiven. »Vendar se nisem upal preveč veseliti, da ne bi prišel nov negativen pretres,« pove Lovro. Zdravniki so sklenili, da bodo Metodu zmanjšali odmerek zdravil in ga počasi začeli zbujati. Ko so to storili, sprva ni kazal stika z okolico, oči je imel zaprte. Ana je stopila k Metodu in ga nežno poklicala: »Metodek!« Takrat je Metod na presenečenje vseh dvignil roke in začel jokati. Hotel je k mamici in ji v joku razlagal: »Tam je 'av',« klical je tudi sestro Eli in brata Blaža. Kot da bi hotel povedati, kaj se mu je hudega zgodilo.

»Molitev te dvigne«

»Prej sem bil v molitvi bolj teoretik, zdaj pa se mi odpira nov pogled, pokazala se je nova veličina Boga. Kot da mi Bog želi reči: Če do zdaj nisi verjel, pa se zdaj lahko ozreš na to izkušnjo,« o uslišanju pripoveduje Lovro. Dodaja, da je molitev nuja v kristjanovem življenju, prav tako kot hrana. Če je ni, si lahek plen za dogajanje, ki te lahko odnese. Molitev te dvigne, da na svoje načrte pogledaš z razdalje in sprejmeš tudi drugačen potek, pripovedujeta Ana in Lovro, ki vsak dan začenjata z molitvijo hvalnic (iz brevirja), ob nedeljah tudi skupaj z družino, ob večeru pa se vsi skupaj zbirajo k rožnemu vencu.

S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu