Ti dve zapovedi – ljubezni do Boga in do bližnjega – sta dovolj, da urejata krščansko državo, in to bolje ko vsi državni zakoni. (Blaise Pascal)

BONTON V CERKVI

Bontona, kjer bi lahko prebrali, kako se vesti v cerkvi, ne bomo našli, a obstajo smernice, ki so dober kompas, kakšno vedenje je v cerkvi primerno, kaj pa je na meji izzivalnega in motečega. Poleg predpisanih drž pri bogoslužju obstajajo še neformalna pravila, ki izhajajo iz potrebe po spoštovanju svetega prostora.

Čeprav so to nenapisana pravila, jih najdemo na mnogih spletnih straneh. Še zlasti je veliko tovrstnih napotkov na forumih, kar kaže, da ljudje, ki se odpravljajo v cerkev, pa je niso vajeni, po njih povprašujejo. Ko v cerkev pridejo ob posebnih priložnostih (prvih obhajilih, birmah, porokah, pogrebih, obletnih mašah ali kot iskalci, turisti …), so pogosto v zadregi, kako se obnašati. K spoštovanju svetega prostora pa smo vedno znova povabljeni tudi nedeljniki, saj tudi sami prispevamo k (ne)zbranosti.

Očetova hiša

Ob vstopu v cerkev naj nas spremlja zavest, da prihajamo v Očetovo hišo, v svetišče, kjer smo vedno dobrodošli in kjer smo na poseben način doma. Cerkev je božja hiša, prostor, v katerega vstopamo, da bi bili z Bogom, obenem pa je prostor, kjer se srečujemo kot občestvo verujočih. Odgovor na vprašanje, kako se obnašati v cerkvi, nam je veliko bolj razumljiv, ko poznamo skrivnost svetega prostora. V tabernaklju, ki je ob ali na oltarju, so posvečene hostije, torej Jezus, ki je telesno navzoč, je v knjižici Skrivnost za zlatimi vratci zapisala Marija Krebelj; oltar pri maši pa predstavlja samega Jezusa. .

Ko vstopimo v cerkev, ob straneh zagledamo kropilnik, kjer se pokrižamo z blagoslovljeno vodo. V prednosti smo, če pridemo nekaj trenutkov prej. V cerkvi sta potrebna zbranost in tišina. Izogibajmo se nenujnim pogovorom, saj je klepetanje pred mašo, med in takoj po njej moteče za tiste, ki so zatopljeni v molitev. Če moramo kaj sporočiti, to po tihem zašepetajmo. Pred mašo izključimo mobilnike.

Kam lahko sedemo?

Razen ob posebnih priložnostih (npr. obhajila, birme, poroke, pogrebi) sprednje klopi v cerkvi niso vnaprej rezervirane, zato lahko sedemo kamor koli; je pa res, da ob nedeljah ljudje sedajo na ista mesta, zato se, kadar nismo v domači cerkvi, lahko malce razgledamo in nato izberemo mesto. Preden sedemo v klop, se obrnemo k tabernaklju in z enim kolenom pokleknemo do tal. Polovični pokleki so v cerkvi videti smešni in ne izražajo spoštovanja.

Po mnogih podeželskih cerkvah še vedno velja, da moški sedijo na desni in ženske na levi strani cerkve. Tega ni treba nujno upoštevati, a je lepo, če sledimo običajem domačega občestva.

Vstajanje, sedanje in poklekanje

Vstajanje, sedanje, poklekanje in priklanjanje so telesne drže, s katerimi se v duhu in telesno pridružujemo mašni daritvi. So molitev našega telesa, s katerim izražamo ponižnost, spoštovanje, veselje in predanost Bogu. Če ne vemo, kdaj je pri maši treba vstati, poklekniti, sesti raje ne hodimo v prvo klop, ampak sedimo nekoliko nižje, da bomo laže sledili drugim. Tudi če redko obiskujemo cerkev, če ne verujemo, smo povabljeni, da sledimo drugim in izrazimo spoštovanje do dogajanja v cerkvi. Če ne želimo poklekniti, lahko ta čas zavzememo drugo telesno držo (sedimo ali stojimo), a naj bo to nevpadljivo.

Odgovarjanje pri maši

Če pri obredih ne znamo odgovarjati, ostajamo v tišini in notranji zbranosti. Tudi če znamo samo nekaj osnovnih obrazcev (amen, Bogu hvala, očenaš …), smo povabljeni, da jih izgovarjamo ter da sodelujemo s petjem (pesmarice so na voljo) in prispevamo k lepoti obreda. Če smo bolj zadržani, lahko ostanemo v tišini. Med mašo ne beremo oznanil ali raznih letakov, ampak spremljamo božjo besedo. Ne žvečimo žvečilnih gumijev in ne jemo (izjema so majhni otroci, ki jih moramo včasih potolažiti s stekleničko ali skritim zalogajem).

Ni primerno, če iz cerkve odidemo po obhajilu ali še preden iz nje odide mašnik, zato počakamo na konec sklepne pesmi. Ob odhodu znova pokleknemo, obrnjeni proti oltarju, in se pri kropilniku pokrižamo.

»Zakmašna obleka«

Kakor vemo, kaj je primerno za v gledališče, v službo ali za bazen, imamo tudi predstavo o tem, kaj obleči za v cerkev. Vendar se v tem tudi precej razlikujemo. V številnih cerkvah, zlasti v romarskih in turističnih krajih, bomo zasledili dve oznaki: moškega, ki naj ne bo v majici brez rokavov ali v kratkih hlačah, in žensko, ki prav tako naj ne bo v majici brez rokavov ali v kratkem krilu. V cerkev naj bi prišli oblečeni praznično nekoliko bolj urejeni kakor za v službo, pa vseeno manj kakor za koncert. Včasih smo tudi v precepu, ali naj se oblečemo šporno ali klasično. Klasično ima prednost pred športnim, toda če bomo takoj po maši šli na izlet, je razumljivo, da smo bolj športni.

Veliko elektronskega črnila je porabljenega tudi za dolžino kril, a so bontonisti soglasni: naj ne bodo nad koleni tudi, ko sedemo. Če smo v precepu, kakšen izrez je še primeren, pa imejmo pred očmi splošno priporočilo: klasično in spodobno. Tudi nevpadljivo ličenje kot del prazničnega videza je primerno. Primerno oblačilo za moškega sta suknjič in srajca, tudi kravata se v nedeljo spodobi, še zlasti na praznično nedeljo. Moški v cerkvi nikoli nimajo pokritih glav, ženske si pokrivalo lahko privoščijo; pred nekaj desetletji pa je bilo to še obvezno.

O tem, ali so kavbojke primerno oblačilo za v cerkev, lahko najdemo celo vrsto odgovorov. Džinsu naj bi se izogibali, a mlajši takega navodila ne bodo sprejeli z navdušenjem. V cerkvi niso primerne majice s provokativnimi napisi. Podoben je tudi odgovor na vprašanje o supergah, ki kukajo tudi izpod ministrantskih oblek. Fantom te starosti se zdijo superge najboljše obuvalo. Poleg tega je čevlje za dečke težko najti v prodajalnah; o tem vedo več povedati starši, ki skušajo slovesno obleči fanta za prvo obhajilo. Besedo o tem, kaj sodi v cerkev, dajmo najprej staršem, ki se trudijo iskati skupni jezik z mladostnikom v času upiranja vsemu konvencionalnemu.

Na splošno velja, da pri oblačenju sledimo modi, ne pa modnim odstopanjem, da smo oblečeni okusno, izogibamo se izzivalnemu.

Če smo osvojili pravila splošnega bontona, nas ni treba biti strah, da se v cerkvi ne bomo znali obnašati. Naj bo naše vedenje izraz naše srčne kulture; vedno pa lahko napravimo še korak naprej in prispevamo k ubranosti svetega prostora.

S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu