Ti dve zapovedi – ljubezni do Boga in do bližnjega – sta dovolj, da urejata krščansko državo, in to bolje ko vsi državni zakoni. (Blaise Pascal)

PIŠKAVA SAMOPODOBA

Piškava samopodoba

26. 7. 2020 | Vilma Siter | Naša Družina
 
 

Večkrat grem na sprehod v gozd, ki je za našo hišo. Ko sem pred kratkim hodila po gozdnih poteh, je naenkrat postalo mračno in začelo je deževati. Čeprav dežnim kapljam ni uspelo prodreti skozi gosto vejevje, čas za sprehod ni bil ravno obetaven. Pa sem vendar pomislila, kaj pa, če bi poiskala kakšno gobo. Jaz, gobo? Saj nikoli nisem našla nobene. Pa vendar se je tokrat zgodilo nekaj nenavadnega: jaz sem našla gobo. In to ne le eno, pač pa pet, kar je bilo zame pravo obilje. V tem, da sem sama našla gobo, sem prepoznala začetek nove življenjske lekcije. Stvarnik mi je želel na poseben način sporočiti, da me ljubi in da sem zanj dragocena. Zakaj?


Ko nisem bila pozorna, se mi je namreč dogajalo, da so moje misli tavale po »puščavi« obtožb in zamer. Tam pa nisem želela biti. Opazila sem, da sem svoje misli dojemala kot avtonomne, podobne vegetativnemu živčevju v telesu, ki je avtonomno in deluje neodvisno od človekove volje. Najdaljši živec je vagus, po slovensko klatež. Že njegovo ime pove, da se »klati« po telesu in uravnava skoraj vse procese v notranjih organih. Podobno se je dogajalo z mojimi mislimi. Kar naprej so tavale v puščavo – na stranpota ali celo brezpotja. Zdelo se mi je, kot da jih ne morem imeti pod nadzorom.

In pomislila sem na Jezusa: se je zato 40 dni »klatil« po puščavi, da bi izkusil, kako se počuti človek, ko v mislih zaide v puščavo? V puščavi ga je hudi duh skušal na področju identitete: »Če si res Božji Sin ...«, mene pa skuša na področju moje slabe samopodobe. Ko sem »v puščavi«, se vrtim okoli te ali one napake in vsevprek obtožujem sebe in druge. Če ne bi vsako jutro »črpala« iz studencev Božje besede, bi me tožnik že zdavnaj uničil. Tako pa se učim zavračati očitke in ločiti zrnje od plev – razločevati, kaj moram res priznati kot svojo napako in nepopolnost in kaj mi hoče vriniti skušnjavec.

Lekcija z gobami se je doma nadaljevala. Ko sem začela s čiščenjem, sem ugotovila, da so njihova stebla črviva. Mi je Bog hotel povedati, da je čas, da tudi jaz bolj utrdim temelje svoje osebnosti? Zakaj? Ker sem spoznavala, da prej verjamem svojim občutkom in mi več pomenijo odzivi ljudi, kot pa verjamem Božji ljubezni, ki je edina stalna, trdna in brezpogojna. V pismu Rimljanom piše: »Upanje pa ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan« (Rim 5,5).

Zato ti, dragi Jezus, hočem bolj zaupati, ker vem, da le ti lahko (o)zdraviš mojo piškavo samopodobo. Ti izlij vame svojo Ljubezen in zapolni moje vrzeli, da bom namesto piškavega tudi jaz imela čvrst in trden »pecelj« in bom lahko živela in ne životarila.