Svetniki niso vsi dobro začeli, vsi pa so dobro končali. Mi smo slabo začeli, končajmo dobro in pridružili se jim bomo v nebesih. (sv. Janez Vianney)

POSTNI ČAS

POST  CIVILIZACIJE  IN  POST  CERKVE

9. 3. 2014 | Alojz Rebula | Credo


Za našo civilizacijo je beseda post anahronizem iz cerkvenega slovarja, ki nima s svojim pomenom kaj početi z našim časom. Ista civilizacija pa si zlovoljno sama od sebe nalaga poste, ki so neprimerno večji od tistega, kar zahteva od svojih vernikov Cerkev. Vzemimo prepoved vina. Cerkev vina nikoli ni prepovedala, današnja prometna zakonodaja pa prepoveduje milijonom in milijonom voznikom avtomobilov, da bi sedli k volanu z več kot 0,5 promila alkohola v krvi. Prav tako Cerkev ni prepovedala uživanja tobaka, pa se mu mnogi morajo odpovedati v glavnem iz zdravstvenih pa tudi drugih razlogov. In vendar je bila zame včasih tako slastna cigareta ob črni kavi in s kulturnim sogovornikom ... 

Moderna civilizacija pa nalaga še kakšen drug post. Skoraj ne moreš povabiti na kosilo človeka, ne da bi ga vprašal: »Česa ne smete jesti?« Temu postu so dali lepo grško ime dieta. Ta se je tako zelo razširila, da je skoraj vsak drug človek danes vezan na takšno ali drugačno dieto, se pravi na odpoved nekaterim jedem.

Rečeno velja v glavnem za moški svet, kaj šele, če pomislimo na ženski svet, kjer najdemo včasih več kot post, celo stradanje, seveda zaradi »lepote«. Nekatere ženske gredo še dlje: ker se ne zadovoljijo z dietami, gredo celo h kirurgu, da opravijo na njihovih obrazih lepotno operacijo. Nekatere zaradi takšne zaverovanosti v večnost svoje lepote zaigrajo zdravje in včasih življenje. Kaj vse je to v primerjavi s tisto malenkostjo, ki jo predlaga za postni čas Cerkev? Za vernika velja, naj se dva dni v postu, na pepelnico in na veliki petek, ne naje več kot enkrat, ob petkih pa naj se vzdrži mesa. Kot vidimo, tukaj ni nikakršne primerjave s tem, kar zahteva od modernega kristjana Cerkev, in kar zahteva od njega, že samo če ima avtomobil, moderna civilizacija. 

A bolj kot za ta zunanji post gre Cerkvi za notranji post. Za čim večji vzdržek od slabega v mislih, besedah in dejanjih. Za vzdržek od obrekljivosti, nepotrpežljivosti, privoščljivosti, se pravi od grehov misli in jezika. Cerkev predvsem želi, naj bi njen vernik čutil sakralnost tega časa, postni dan naj bi bil predvsem sakralen, bolj navdihnjen z odnosom do nadnaravnega kot drugi dnevi.

Sakralen je bil postni dan celo mojemu dedu, železničarju iz avstrijske Nabrežine, nič kaj cerkvenemu človeku. Naj navedem zgodbo, ki nam jo je otrokom povedal:

»Bil je veliki petek, ko sem sedel v družbi, ki jo je obvladal neki Nemec, funkcionar. Ta je vsakemu izmed navzočih izročil, seveda izzivalno, klobaso. Jaz je nisem pokusil, ampak sem jo vrgel pod mizo. Menda še isto noč se je ta Nemec odpeljal. Nasproti je pripeljal vlak, ki je imel vrata enega vagona odprta. Nemec je pogledal skozi okno in tista vratnica mu je odbila del obraza. Slišali so ga, ko je stokal: 'Mein Gott, mein Gott!'

S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu