Kako čisto drugačno bi bilo naše srečevanje, če bi se srečevali tako, kot da se zadnjikrat vidimo. Potem bi morda izrekli tisto besedo ljubezni, priznanja, zahvale, prošnje za odpuščanje. (Metka Klevišar)

VRAČANJE V SKUPNO ŽIVLJENJE

Vračanje v skupno življenje

31. 5. 2020 | Primož Krečič | Komentar (DRUŽINA)

Pandemija koronavirusa nas je za določeno obdobje ustavila in spremenila naš način življenja. Po prvem valu se nekako spet uvajamo v družbeno življenje in opravila, čeprav nad nami še vedno visi možnost okužbe. Gospodarstvo je dobilo hud udarec in se bo v nekaterih panogah težko zagnalo, šola je v veliki meri rešila otrokom eno leto. Prav tako so opravili veliko delo zdravstveni delavci in druge službe. Za slovensko domovino lahko rečemo, da nas je Marijina roka rešila, podobno kot leta 1991. Hvaležni moramo biti temu daru od zgoraj, da smo šli skozi pandemijo z manjšim številom okuženih in se kot skupnost disciplinirali pri ukrepih.


Tudi pastoralna dejavnost spet stopa v svoj tek. K bogoslužju je prišla okrog polovica nedeljnikov, pogrešamo zlasti družine z otroki in mlade. Starejšim smo svetovali, naj obiskujejo bogoslužje raje med tednom, ko je obisk manjši. Za nekatere bo težak korak k redni zakramentalni praksi, ker so se med pandemijo kar nekako polenili. Če si niso jasno zadali, da bodo obhajali nedeljo, si bodo teže ustvarili nedeljski red. Manjši otroci nočejo nositi mask, zato starši predlagajo mašo na odprtem in brez mask. Mladi so v času koronavirusa pridno delali za šolo, vendar so nekateri zamenjali noč za dan in tudi delavnik za nedeljo, zato neredki ostajajo v svojem svetu in se še niso približali. Verouk je potekal prek elektronske pošte, nekateri so imeli celo video povezave. Odzivi so bili različni, nismo pa želeli otrok še dodatno obremenjevati. Večji poudarek je bil na družinski molitvi, spremljanju bogoslužja in nedeljskemu kosilu. Ker ni bilo velikonočne spovedi, vabimo vernike na spovedni dan, kjer bo več duhovnikov na voljo za sveto spoved. Mnogi so še prestrašeni in potrebujejo pozornosti ter bližino.

Tudi naši sosedje v Italiji se počasi spravljajo k življenju. Zlasti v nekaterih predelih Lombardije so ostali brez starejše generacije. Italija je imela veliko žrtev med duhovniki, redovniki in zdravniki. Tam so bile omejitve hujše kot pri nas. Z bogoslužji so začeli šele v zadnjem tednu, cerkve so bile v tem času zaprte. Kljub temu je nastalo veliko pobud medsebojne pomoči, nekateri so se žal nalezli pri dobrodelnosti in delitvi zakramentov. Pri duhovni podpori sta izstopala papež Frančišek z jutranjo mašo in češčenjem Najsvetejšega ter kardinal Comastri z opoldanskim in večernim rožnim vencem. Te in še druge molitve so z bližino in blagostjo blažile mnoge rane.

Pandemija je ob svojem koncu razkrila globoko razdeljenost in težave v slovenski družbi. Tudi Italijani se kregajo, vendar ne tako kot pri nas. Naša posebnost je, da če naredimo skupaj nekaj dobrega, je treba to čim prej umazati ali izriniti iz spomina. Tako je bilo z osamosvojitvijo in tako bo verjetno z obvladanjem te pandemije. Treba je razčistiti pretekle krivice, nepravilnosti, neenakosti, lažne privilegije, vendar je prav tako pomembno, da se trudimo poslušati drug drugega in se sprejemamo v svoji drugačnosti. Tu vidim pomanjkanje razmisleka v smeri dialoga in medsebojnega sprejemanja v slovenski krščanski misli. Molk, varna oddaljenost od dogajanja, celo neopredeljenost niso drže, ki izhajajo iz krščanskega oznanila. V teh dneh premišljujemo Jezusovo velikoduhovniško molitev, ki je en sam klic k edinosti z Jezusom in med njegovimi učenci. Tudi v družbi bi morali v tem času bolj izrazito nastopiti s pogledi in predlogi, ki povezujejo in pomirjajo. Hudič deli in razbija. Sveti Duh vedno najde poti in povezave, da se odpravi sovražnost in nasilje ter se začnejo ljudje pogovarjati. Skupne točke so globlje in jih je več kot tistih, kjer so pogledi različni ali celo razdvajajo.
S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu