Zadal sem si posebno nalogo za obvladovanje svojega jezika: varoval se bom vsake besede, ki bi na kakršen koli način ranila ljubezen. (sv. Janez XXIII.)

UMETNOST UMIRANJA

UMETNOST UMIRANJA

Prof. dr. Janez Juhant

Množičnost umiranja v pandemiji postavlja vsakogar od nas v resničnost osebne smrti. Zahodnjaki smo bolj kot ne opazovali umiranje na daljavo - npr. lačnih otrok v Afriki, žrtev vojn v Siriji in drugod, od blizu so nas oplazili le teroristični napadi ali umiranje na cestah. Za časa vojne v republikah bivše Jugoslavije so politiki štiri leta ponavljali: »Če bodo Srbi pobili še toliko ljudi, jih bomo pa ustavili.« A preden je NATO po diplomatskih prerekanjih naposled le končal vojno, smo bili priče genocidnim pokolom v Srebrenici in drugod. Zdaj pa ni sredstev zoper smrt razen samoizolacije, virus je nepredvidljiv, na udaru smo starejši, odrinjeni na rob družbe. Množično umiranje torej daje misliti in nam sprašuje vest. 

 

Žal smo v potrošniški družbi skušali prikriti smrt. Stare pustimo umirati v domovih, v bolnicah, včasih kar same brez svojcev. Zato zdaj preseneča poudarjena a neuresničljiva skrb zanje, da so v domu ali v bolnici sami, izolirani, ločeni od drugih in tudi sami umirajo. Preseneča, da za to vemo šele zdaj, saj smo jih izločili iz družine in družbe, jih pustili zgolj preobremenjenemu osebju, jih izolirali v »varen dom« in nismo imeli časa za obiske pri njih. Dobro bo, če bodo statistike žrtev virusa Covid 19 pri nas in po svetu primerjali z umiranjem pred boleznijo. Včasih je kdo šel bolnico ali dom zgolj umret, čeprav ni vedno mogoče poskrbeti za onemoglega očeta ali mamo. Postavlja se tudi problem podaljševanja agonije umiranja in prelaganje odločitev na ramena zdravnikov, ko leta in stanje bolezni narekujeta, da je rešitev ravno v smrti.

V teh kriznih razmerah smo prisiljeni sprejeti umiranje in smrt. Redki, npr. papež Frančišek, opozarjajo na človekovo končnost, omejenost, trpnost in nemoč. Življenja nimamo v (ob)lasti, umiranje ostaja uganka, ob množičnih smrtih nas grabi panika. Poglobljeno je na to opozoril predsednik zdravniške etične komisije dr. Voljč. Ko človeku z zdravstvenimi sredstvi ne moremo podaljševati življenja, je nujna le paliativna oskrba starejših, kar edino olajša stanje, v umiranju jim lahko stoji ob strani le zdravnik , morda še duhovnik. Vse to nam sprašuje vest, saj smo se kot družba doslej premalo ukvarjali z umiranjem, kaj šele da bi med seboj govorili o naši in moji smrti oziroma umiranju. Večkrat po smrti kdo obžaluje, da se ni mogel pogovoriti s svojim dragim in se posloviti od njega. Ker je smrt za vsakega od nas gotovo dejstvo, je odrešilno najti pravo besedo o pravem času in s svojci izmenjati tudi te intimne njihove in naše občutke in strahove. Saj vendar ne bomo dopustili, da smrt postane tabu ter svojce kar pustili umirati zdravnikom in sestram ter jih potem čim prej pokopati.

S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu