Zadal sem si posebno nalogo za obvladovanje svojega jezika: varoval se bom vsake besede, ki bi na kakršen koli način ranila ljubezen. (sv. Janez XXIII.)

RANLJIVI IN KRHKI

Ranljivi in krhki

Ranljivi in krhki

12. 4. 2020 | Boštjan Debevec | Komentar
 

Verjetno le malokdo v zadnjih letih ni potarnal nad vedno hujšim tempom življenja. Spraševali smo se, kako dolgo bo človek sploh še vzdržal ritem, ko ni nobenega časa za odnose, družino, otroke, za molitev in odnos z Bogom. Na prvem mestu je bila storilnost in ne človek: pravzaprav noro hlastanje za vse večjim in večjim dobičkom ne glede na človeško ceno. Ena najpogostejših bolezni sodobnega časa je postala izgorelost – burn out in tako smo ugibali, ali bo mogoče to »naravna« pot, da storilnostno naravnana mentaliteta zahodne družbe vendarle nekoliko stopi na zavoro. Nekateri misleci kot ekonomist Luigino Bruni (predlagatelj srečanja Frančiškova ekonomija, ki naj bi bilo marca v Assisiju) je opozarjal na ta problem in večkrat izpostavljal, da smo v odnosih pozabili na zastonjskost. Neka kanadska filozofinja je celo predlagala, da bi za službo delali 25 ur na teden, 12 ur pa bi posvetili skupnemu dobremu, solidarnostnemu delu. Tudi mnogi drugi so iskali rešitve, ker se je zdelo, da je svet zabredel v neko kolesje, ki ga bo zdrobilo.

In vendar je bil dovolj le majhen drobec, kot je virus, ki niti ni živo bitje, da je zamajal temelje ne le zahodnemu svetu, kapitalistični družbi, ampak vsemu svetu.

Strašna kuga 21. stoletja je pod vprašaj postavila marsikaj. Vendar če smo po eni strani govorili, da tako, kot je šlo do sedaj, ne more več iti naprej, si vendar vsi želimo vrniti v prejšnjo »normalnost«. Pa je ta sploh še mogoča po takšni izkušnji? Nekateri strokovnjaki poudarjajo, da nas mora pandemija, ki nas vse ogroža, nekaj naučiti. Gotovo nas bo, saj gre za kolektivno izkušnjo, ki bo ostala v podzavesti vsega sveta. Verjetno se bo kot za druge prelomne dogodke govorilo: Ali si že bil takrat, ko je razsajal novi koronavirus?

Česa se bomo iz krize, v kateri smo se znašli, torej na-
učili? Luigino Bruni se boji, da bomo po odprtju domov znova vsi odhiteli v nakupovalna središča, podjetja bodo morala proizvesti več in hitreje, ker bo treba nadomestiti izgubljene mesece. Zato je prepričan, da je to, kako bo po krizi, odvisno od tega, kako živimo sedaj: so nam odnosi na prvem mestu? Smo zaprli srca in vidimo le svoj majhen svet, težave, nevšečnosti ..., ali pa smo se odprli in zagledali sočloveka, ki mogoče potrebuje le toplo besedo, pa čeprav samo po telefonu; sina, ki čaka, da se gre ati končno z njim igrat.

Mogoče je končno prišel čas, da si priznamo krhko in ranljivo človeško naravo: ne, nismo vsemogočni. Vsemogočni je tisti, ki nas je ustvaril. Imejmo pogum priznati, kako je kriza razgalila naše strahove, stiske in omejenosti. In prav to ranljivost lahko zaživimo v odnosih ter tako ustvarjamo skupnost, v kateri se bomo sprejemali kot ljudje, takšni, kot smo, ter skupaj iskali poti naprej. Zdaj je čas, da v sebi ustvarimo te spremembe, da začnemo na svet, ljudi in stvari gledati s pogledom Stvarnika in ne s pogledom pohlepa. Bog nam podarja milostni čas puščave, čas izhoda iz egiptovske dežele lažne samozadostnosti. Ne ozirajmo se nazaj.

Vse v življenju nam je bilo zastonj podarjeno. Tega se danes mogoče prvič globoko zavedamo. In vse nam je lahko takoj vzeto. Na razpolago imamo ta trenutek in odločitev, ali ga bomo preživeli v ljubezni, ali ne; ali bomo odprti za bližnjega in za nov način razmišljanja, ki bo gradil bolj odprto družbo, ali ne. Na nas je.

Dragi bralke, spoštovani bralci! Želim vam blagoslovljene in milosti polne velikonočne praznike.


S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu