Vsak mlad človek je povabljen, da v svoji notranjosti spozna besede, ki mu jih govori Bog Oče: “Ti si moj ljubljeni sin”, ko se čuti poklicanega za izpolnitev svojega poslanstva. (papež Frančišek)

DVIGNJEN PALEC

Dvignjen palec

22. 3. 2020 | Komentar
 

Ko smo bili otroci, so nas starši opominjali in opozarjali, a kljub nevarnosti nismo odnehali. Bilo je preveč zabavno ali privlačno, da bi se odrekli nečemu, kar nas je veselilo (tako se nam je vsaj zdelo). Samo neko posebno znamenje nas je spametovalo: klofuta, zaušnica ali mazilo na zadnji plati. Bili smo užaljeni, potrti in smo se trmasto zaprli vase ter skrili pred očetom in mamo. Danes gledam na vse to z odraslimi očmi in priznam, da so bili nasveti staršev modri in potrebni.

Covid19 ni kazen, sploh pa ni božja kazen! To nam mora biti jasno. Novi virus pa je lahko znamenje, da smo v stilu svojega življenja šli čez rob. Epidemiologi ne prikrivajo, da se virus poslužuje naše telesne bližine za prehajanje od človeka do človeka. Zato so državne oblasti (in z njimi tudi cerkvene) odredile, da mora prenehati vsak družbeni-telesni odnos med nami. Nekateri so to vzeli resno, drugi pa trmasto vztrajajo pri svojem in se raje požvižgajo na opomine in opozorila tistih, ki jih danes rad primerjam svojim staršem.


Tisti, ki se požvižgajo in prenašajo bolezen, so že sami deležni sodbe in obsodbe. Ni treba, da jih tu posebej omenjam ali okrtačim. Bolj so mi pri srcu oni, ki so vzeli navodila zares in so zaprti v svojih stanovanjih, hišah, sobah. Brez odnosov, brez klepeta, brez kavice, brez šanka.

Duhovniki poskušamo zapolniti to vrzel na različne načine in priskočiti na pomoč zlasti prek internetnih in telefonskih povezav. Facebook, Twitter, Instagram ... Odzivi so neverjetno pozitivni in hvaležni.

Pri nas nimamo skupne maše že tri nedelje. Vsak Gospodov dan sem prilepil na Facebook homilijo, ki bi jo sicer delil s farani pri nedeljskem bogoslužju v cerkvi. Toda: v cerkvi bi poslušali (če bi) in ... pozabili. Na spletu komentirajo, vprašujejo, sodelujejo, izražajo svoje poglede.

Vsako jutro, če je le mogoče, voščim prijateljem blagoslovljen dan. Besede ne odmevajo samo v etru, pač pa gre odmev tudi od človeka do človeka, saj to zapišejo.

Duhovniki našega pastoralnega območja smo povabili k skupni večerni molitvi, vsak dan ob 21. uri. Redni nedeljniki in običajni verniki so se nemudoma odzvali. Poklicala me je mlada invalidka, srečna, ker ji mama vsak večer odpre okno in ko v daljavi zaslišita zvonove, s solzami v očeh skupaj molita. Prejel sem tudi ta zapis: »Kako lepo: čakamo, da zvoni, zmolimo in gremo spat.« Najbolj pa me stisne pri srcu, ko mi pišejo taki, ki niso nedeljniki, ki so se morda oddaljili od Cerkve, ki so celo izgubili vero. Malo po večernem zvonjenju berem na SMS sporočilih: »Opravil« ali »zmolil« ali vidim kvišku dvignjen palec.

Evharistično bogoslužje je lahko dvorezen meč: iskreno vernemu človeku priložnost za občestvo s Kristusom in z brati ter družinska miza, pri kateri se hranimo; površnemu kristjanu pa le druženje, srečanje, morda molitev (a bolj površna, ponavljajoča se, blebetanje) in obhajilo (a bolj iz navade). Sedaj nimamo evharistije. Nimamo telesnega stika z Gospodom pod podobo kruha. Sedaj prihaja na površje naše čisto, iskreno ali navidezno, površinsko verovanje.

Vedno bolj spoznavam, da naši odnosi ne morejo temeljiti na telesnosti, če želijo biti živi in resnični, a v bistvu človeka. Prepovedi, ki so nam jih naložili, odsotnost vsakega stika, ki ga izkušamo, ne pretrgajo našega občestva: nasprotno, ga prečiščujejo, izkristalizirajo, utrjujejo.

Mamina klofuta je povzročila bolečino na mojem licu, a takratna bolečina je dala pravo smer mojim izbiram. COVID19 je tudi klofuta človeštvu. Upam, da bo posledica njegovega okuževanja iskanje in sprejemanje novega sloga družbenega življenja. Tudi cerkvenega.

Karlo Bolčina

S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu