Zadal sem si posebno nalogo za obvladovanje svojega jezika: varoval se bom vsake besede, ki bi na kakršen koli način ranila ljubezen. (sv. Janez XXIII.)

BLIŽNJICE

8. 3. 2020 | Peter Tomažič | Komentar

Ko prebiramo, kaj naj bi Slovencem največ pomenilo v življenju, zasledimo besede: skupnost, zdravje, varnost, družina … Če beremo verski tisk, med vrednotami najdemo še vero. Zagotovo so to izjemno pomembne vrednote za nas kristjane in tudi za vse ostale ljudi. Ko od blizu pogledamo naša življenja in zakonitosti v družbi, so naša ravnanja nekoliko drugačna. A žal se pomembnosti naštetih vrednot zavemo šele, ko nam zmanjka tal pod nogami. Kaj hitro nas zanese v pretiravanje z delom, ker bi želeli več zaslužiti, si zgraditi rezervo, vse omogočiti otrokom, potovati in kupovati.

Druga past je stalno potrjevanje. Kot kuža čakamo na briket uspeha ali moči, naredili bi vse za »odlično opravljeno delo«. Naivno misleč, da vse zmoremo sami, še prilivamo gorivo na ogenj lastne pomembnosti. In če k temu dodamo še značilno katoliško začimbo perfekcionizma oziroma »zmoreš še več«, dobimo nevarno zmes, ki lahko uniči sleherno življenje. Ko nas stisne tiho ali na glas, posežemo po raznih bližnjicah, največkrat kar po alkoholu, ker ta razširjen recept poznamo že od otroštva. Vsi z nami nazdravljajo in življenje je za nekaj ur lepše, potem pa zopet vse potone v še večjo tesnobo in začaran krog.


Tu je še tretja najnovejša obljubljena dežela, ki ji rečemo tehnologija. Olajšala naj bi nam življenje, a vendar nas za čuda zaposluje od jutra do večera. Pravijo, da je tako manj papirja, vsak pa lahko z gotovostjo potrdi, da je vse več sporočilnih smeti, dela ob vsakem času, vse več večopravilnih nalog ter vse manj stika z resničnostjo in z ljudmi. Vmes se za večje razčlovečenje prikrade še pornografija.

Čas neusmiljeno teče. Otroci ob nas odraščajo, starši umirajo, prijatelji se poslavljajo, naša leta se nabirajo in nas neusmiljeno vodijo pred končno sodbo. Pod vse to kramljanje in nizanje poznanih slik bi lahko kot črto zapisali zelo resne besede papeža Frančiška: »Če poslušamo mamljiv glas 'očeta laži' (Jn 8,44), lahko potonemo v globočino nesmisla in doživimo pekel tukaj na zemlji, čemur so žal priča premnogi tragični dogodki osebnega in skupnega človeškega izkustva.«

In kaj naj bi torej vsaj v postnem času prineslo pomirjenje od vse te histerije in tesnobe, v katero vsak dan vstopamo? Zopet je tu več kot zgovoren papežev odgovor z globoko vsebino: »Njegova ljubezen je tako resnična, tako prava, tako konkretna, da nam ponuja odnos, ki je poln iskrenega in rodovitnega pogovora.« Pomiritev torej lahko najdemo v Bogu, ki nam ponuja »življenje v obilju« (prim. Jn 10,10), v nenehnem dialogu z njim, ki nas vedno napotuje tudi na bližnje in v iskren odnos z njimi. Tu mi pride na misel besedna igra, ki jo vedno znova izpeljuje p. Karel Gržan: »Sreča je beseda, ki ima izvor v besedi srečanje. Srečanje dveh oseb v svojem bistvu in resničnosti pa je tisto, kar najbolj umirja in pomirja.« In prav to je zame najbolj pristno sporočilo posta, ki nas spodbuja k iskrenemu srečanju z Bogom in ljudmi. Priložnosti za to je res veliko. Veselo postno vajo srečevanja lahko delamo kar na svojih bližnjih in kar v domači cerkvi.

Papež Frančišek nas v postu usmerja še k dejavni ljubezni do bližnjega: »Može in žene dobre volje je treba tudi danes nagovarjati, naj v obliki miloščine delijo svoje dobrine s tistimi, ki jih najbolj potrebujejo, in tako osebno prispevajo k izgrajevanju boljšega sveta.« Pred nami je še ves mesec do velike noči. Mesec, v katerem se lahko pustimo osvetliti z Božjo ljubeznijo, in mesec, v katerem lahko zasvetimo ljudem ob sebi in tistim, ki nas potrebujejo. Ne bo nam žal, plačilo pride že na zemlji.

S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu