Janez
KDAJ DATI ZA MAŠO?
Kdaj dati za mašo?
16. 2. 2020 | Stanislav Lipovšek | Cerkev doma
V kakšne namene lahko damo za mašo? Ali lahko damo tudi zunaj svoje župnije? Grem lahko k maši za ta namen kak drug dan in ne ravno v tisto cerkev, kjer bo maša darovana? Od kod izvira navada darov za mašno daritev?
Gospod Janez, začniva kar z zadnjim vprašanjem. Nekoliko poenostavljeno lahko rečemo, da ta navada obstaja od začetka človeškega rodu. Človek je vedno čutil odvisnost od »višjih sil«, ki jih pooseblja Bog, zato se je na Boga vedno zaupno obračal in svojo vero in zaupanje podkrepil še s primernim darom. Že v Stari zavezi imamo veliko poročil, kako so se ljudje obračali k Bogu in so svoje molitve, prošnje in zahvale povezovali z daritvami, ki so jih opravljali po skrbno določenih predpisih. Tako beremo, kako je junaški Juda Makabejec zbral 2000 drahem srebra in jih poslal v Jeruzalem, da bi se opravila daritev za grehe (prim. 2 Mkb 12,43).
Tu so že vidni prvi zametki običaja, ki se je uvaljavil v Novi zavezi, ko so že v apostolski dobi pri obhajanju evharistije začeli vključevati spomin na žive in rajne.
V teku stoletij so se v različnih cerkvenih pokrajinah uveljavile mnogotere navade sodelovanja vernikov pri sv. daritvi, vedno pa je bilo prisotno načelo, da duhovnik »živi od oltarja« in je zato upravičen za primerno nagrado. Za duhovnike, redovnike in redovnice država prispeva 42 % za socialno zavarovanje, vse ostale stroške za vzdževanje pa rešujemo s prispevkom za maše in z drugimi prostovoljnimi darovi vernikov.
Zaenkrat imamo še, hvala Bogu, nekaj dobrih in zvestih vernikov, ki »dajejo za maše« in tudi drugače poskrbijo za svoje duhovnike, vendar se zdi, da ta oblika vzdrževanja kmalu ne bo več zadostovala in bo treba po vzoru drugih evropskih držav poskrbeti na drugi način.
Glede mašnih namenov je treba reči, da običajno darujemo maše za rajne, s katerimi smo v luči in moči vere globoko povezani. Lahko pa tudi izberemo druge namene. V mašni knjigi imamo prek 100 »različnih priložnosti«, namenov in molitev, za katere darujemo maše, kot npr.: za papeža, za duhovne poklice, za mir v svetu, za srečen zakon, za edinost kristjanov, za domovino, za oznanjevanje evangelija … Lepo je, da damo za mašo v domači župniji in smo takrat tudi navzoči. Lahko pa damo za mašo tudi v katerikoli drugi cerkvi ali župniji. Če ne moremo biti ravno takrat prisotni, pa gremo ob drugi priložnosti.
Če se v župniji zbere več mašnih namenov, zlasti ob pogrebih, jih s soglasjem darovalcev, duhovnik lahko izroči župnijam ali samostanom, kjer nimajo dovolj mašnih namenov. Vse urejanje mašnih namenov mora biti transparentno, da darovalci vedo, kdaj in kje se bodo maše obhajale.
Je pa res, da nas starodavni običaj »dati za mašo« vodi še veliko dlje in globlje v skrivnost sv. daritve, ki je v svojem bistvu ponavzočenje Jezusove velikonočne skrivnosti, njegovega trpljenja, smrti in vstajenja. V to dogajanje tudi mi vstopimo, ko si prizadevamo za polno zavestno in dejavno sodelovanje pri maši, do katerega imamo v moči krsta pravico in dolžnost (prim. B 14). Poslušanje Božje besede, skupna molitev, petje in še posebej naš osebni namen pri maši, vse to omogoča, da pri maši nismo več tuji in nemi gledalci, ampak sodelavci pri sv. dogajanju, ko se po »Jezusu Kristusu vedno bolj použivamo v edinosti z Bogom in med seboj, da bo končno Bog vse v vseh (B 47). Potem bo daritev maše vedno v večji meri vrhunec in vir našega krščanskega življenja (prim. B 10).
Slovenski škofje odgovarjajo na vaša vprašanja, ki so povezana z vero in življenjem po njej. Vprašanja lahko pošljete na el. naslov: redakcija@druzina.si ali po navadni pošti: Uredništvo Družine, Krekov trg 1, p. p. 95, 1001 Ljubljana