Zazveneli so božični zvonovi … Trpljenje je praznovalo velik praznik upanja in zmagoslavja; utolaženi so bili, ki so izpregledali, da vodi čez Kalvarijo cesta v veselo večnost. (Ivan Cankar)

JUGOSLAVIJA ALI SLOVENIJA

Za slovenskega človeka je Jugoslavija pomenila nazadovanje. Čeprav nas jugonostalgiki prepričujejo drugače.

 

Ne vem, kako je to mogoče, a vse več ljudi podlega zablodi jugonostalgije. V pogovorih, v medijih, na družbenih omrežjih in še marsikje se širijo rdeče zvezde, poleg katerih podporniki propadle države z vlažnimi očmi hrepenijo po časih, ko Slovenci še nismo bili samostojni. Kako je bilo takrat v redu, kako se je lepo živelo. Gradilo se je tovarne in stanovanja, bilo je šolstvo, bilo je zdravstvo, in narodi so se imeli radi med seboj. Vse je bilo za človeka; za delavca, pravijo. No, tole pišem, da jim te sanje razblinim.

Nekateri bodo rekli, da sem odločno premlad, da bi sodil o kakovosti jugosistema. Priznam, v Jugoslaviji sem preživel le nekaj let. A poglejmo na to s kančkom zdrave pameti: če bi bil ta sistem res tako dober kot govorijo, bi verjetno videli množice avstrijskih in nemških “gastarbeiterjev”, ki iščejo boljše življenje v jugoslovanskem delavskem raju. Bilo pa je ravno obratno. Državljani Jugoslavije so ta raj rade volje zapuščali in odhajali na delo v države z grdim kapitalističnim sistemom, v katerem naj bi delavca izkoriščali. Pa ga niso. Tam je delavec živel lagodno življenje in tudi nemški slehernik se je na delo lahko pripeljal z (vsaj) novim Golfom, medtem ko je jugoslovanski moral v sovjetski maniri hoditi peš in z vrečko v roki na avtobus. Da ne govorimo o stanju kmetstva, ki je bilo okradeno in zasramovano na vsakem koraku. Ampak, to je bilo lepo, bodo rekli.

Državljani Jugoslavije so ta raj rade volje zapuščali in odhajali na delo v države z grdim kapitalističnim sistemom, v katerem naj bi delavca izkoriščali.

Nemški delavec si je lahko tudi marsikaj privoščil, jugoslovanski pa brez tihotapstva ali pomoči diaspore silno težko. Bodo kar držali podatki s tistega zloglasnega časopisnega izrezka; za Lado si pri nas delal pet let, za Golfa v Nemčiji šest mesecev. Pa tu ne gre le za avte, ti za življenje niso nujno potrebni. Poglejmo si cene olja, sladkorja in mesa. Tudi pri najnujnejših potrebščinah kapitalizem gladko zmaga navadnemu človeku v prid.

Sistem “po meri človeka” torej ni omogočal evropsko primerljivega blagostanja. Če se primerjamo s kapitalističnim svetom, smo živeli v pomanjkanju, zato je cvetel črni trg, mali kriminal pa je med ljudstvom postal nekaj normalnega. Mnogih dobrin gospodarstvo ni bilo zmožno zagotoviti, politika pa jih je prepovedala. Gospodarstvo je bilo daleč od konkurenčnosti, v namišljeni kolektivni enakosti pa mu je vladal koruptivni “novi razred”, kot ga je poimenoval Milovan Đilas. Spomnimo: “Novi razred oziroma njen izvršni organ – partijska oligarhija – se obnaša kot lastnik in to tudi dejansko je.”

Mali kriminal pa je med ljudstvom postal nekaj normalnega.

Jugoslovansko gospodarstvo je temeljilo na revoluciji, torej na kriminalu. “Skupno” premoženje je najprej nastalo tako, da so tovarne, zemljo in ostala sredstva pokradli prejšnjim lastnikom. Kmetom, obrtnikom, tovarnarjem, bankirjem, skratka tistim, ki so bili steber družbe. Kasneje so gradnjo podjetij financirali delavci iz svojega žepa, na koncu pa so ta podjetja načrtno propadla pod vodstvom pripadnikov “novega razreda”; delavstvo je spet ostalo opeharjeno in praznih rok. Kdo lahko dobro misli o sistemu, ki ima že v svoje bistvo zasejano seme zločina?

Jugonostalgiki nadvse radi spomnijo, kako je bila prejšnja država mednarodno ugledna in močna. Nismo bili niti NATO, niti Varšavski pakt, imeli smo Tita in njegove neuvrščene. Pa bi jih ne imeli, če bi tako ne hotela Washington in Moskva, naj nam bo to jasno. Resnični igralci so potrebovali neko tamponsko cono, nek mehanizem uravnoteženja v širšem mednarodnem prostoru. Zato so nam dajali eni orožje in drugi denar, s katerim si je država lahko kupovala socialni mir in je raja lahko nekoliko dlje životarila v bratstvu in enotnosti, še enem za lase privlečenem konstruktu.

Bodimo pošteni, narodi Jugoslavije so si preveč različni in niti slučajno nimajo enotne kulturne podstati za skupno identiteto.

Koliko so narodi Jugoslavije bratski in enotni, se je pokazalo v zadnjih balkanskih vojnah, pred tem pa so se imeli radi bolj ali manj pod prisilo, saj je oblast favorizirala umetno jugoslovansko identiteto namesto narodne. Bodimo pošteni, narodi Jugoslavije so si preveč različni in niti slučajno nimajo enotne kulturne podstati za skupno identiteto. Bratstvo in enotnost sta pomenila kvečjemu to, da so bogatejše republike financirale razvoj revnejših, sicer pa je že Cankar pisal, da je gorenjski kmet bliže avstrijskemu kot balkanskemu. Ko smo že pri Cankarju, tudi njega je oblast zlorabljala v propagandne namene in ga prikazovala kot komunista, čeprav to ni bil. Slovenska kultura in identiteta sta utrpeli ogromno škode, ko nas je režim hotel prestaviti iz našega naravnega srednjeevropskega okolja na Balkan.

S tem namenom so nam tudi vzeli zgodovino. Prava slovenska identiteta in miselnost sta bili oblasti nevarni, zato so večino naših zgodovinskih osebnosti pripisali drugim narodom, narod sam pa ponižali na stopnjo zgolj ničvrednega hlapčevstva, iz katerega naj bi nas režim povzdignil v “narod junakov”. Ne bom se dosti zmotil, če zapišem, da je bilo v resnici ravno obratno.

Slovenskemu človeku Jugoslavija pomeni nazadovanje. Iz razvite srednjeevropske družbe smo padli na nivo drugorazrednih Evropejcev, posameznik in družba sta se ekonomsko osiromašila, kulturne, politične in verske svoboščine so nam bile kratene. Kako lahko kdorkoli zagovarja nazadovanje lastnega naroda? Kako strašna slepota je človeka! Namesto da bi se opirali na svojo tradicijo, jo negovali in na njej gradili kulturno in materialno bogato prihodnost, nekateri še vedno z naučeno ekstazo severnih Korejcev žalujejo za temnimi časi. Takšnih ljudi resnično ne moremo imeti za pokončne Slovence, temveč le za kolaborante s tujim okupatorskim komunističnim režimom.

Rok Frelih

S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu