Za zvezdo

Ob petkih imamo po napornem tednu doma filmski večer. Pred kratkim smo si tako ogledali animirani film The Star (Zvezda), katerega glavni junak je osliček, ki privezan v temačnem mlinu vse dni vrti mlinski kamen. V tem nezavidljivem položaju ga pokonci drži le upanje, ki meji že skoraj na sanje – upa, da bo s prijateljem nekega dne hodil na čelu kraljeve karavane. Skozi edino odprtino v mlinu tu in tam poškili ven, ali karavana morebiti vendarle že prihaja, in prav to njegovo upanje proti upanju je zaslužno za to, da med prvimi ugleda zvezdo, ki zasije ob oznanjenju Mariji, jo razume kot znamenje zase in zbeži iz mlina. Ko začasno zatočišče najde v hiši tesarja Jožefa in njegove žene, za nekaj časa zamrzne sanje o kraljevskem sijaju in se s svetim parom odpravi proti Betlehemu, da bi prijazno nosečnico obranil pred zlobnežem, ki ji streže po življenju. Konec poznate.

Bog je najbliže nepopolnim in ubogim, je zapisal kanadski duhovnik André Daigneault, in tudi (osličkova) ura stiske je hkrati ura Boga. Bog nam v stiski zbuja upanje; zelo resno jemlje naše želje in hrepenenje in jih nežno in spoštljivo usmerja.

Pravzaprav smo – ne le v adventu – vsi na poti za zvezdo. In smeri je še ogromno. Imamo svoje stiske, pa tudi načrte in pričakovanja, kaj vse v življenju bi bilo treba še uresničiti in postoriti in kateri kraljevi karavani bi se bilo morda še dobro pridružiti. Adventni čas (s sveže novim cerkvenim letom) nam v tej smeri naplavlja mnoga sveta besedila. Vsa govorijo o Kristusovem prihodu: prva o Kristusu, ki bo ob koncu časov prišel v vsej svoji slavi, in druga o hrepenenju prerokov in Janeza Krstnika, ki so pripravili pot za prvi Gospodov prihod. Če si bomo v času »veselega decembra« privoščili malce več »zvezdnih trenutkov« človeške in Božje bližine (pri pogovoru, molitvi, spovedi in kakšnem obisku maše več), pa bomo ganjeno ugotovili, da Jezus tudi v tem trenutku ne stoji križem rok.