Srečna družina, kjer so se otroci naučili reči hvala tisti in tistemu, ki se zanje žrtvuje in se trudi za njihov blagor. (Leon-Joseph Suenens)

Ali verska vzgoja otrok omejuje svobodo vesti?

Ali verska vzgoja otrok omejuje svobodo vesti?

10. 11. 2019 | Anton Stres | Cerkev doma


Občasno v slovenskih časopisih zasledim pisanje, da Cerkev omejuje svobodo vesti s tem, ko krščuje dojenčke, s čimer naj bi bili prisiljeni v »članstvo Cerkve«.

Vedno znova me boli takšno obtoževanje (navadno gre za iste osebe) in se čudim, da nekateri mediji to vedno znova objavljajo. Meni se zdi, da je to osnovna pravica staršev; podobno kot če otroka včlaniš v športni klub ali glasbeno šolo. Prosila bi za vaš komentar.
Danijela

Dejansko gre za temeljno pravico staršev, ki imajo ne samo po Božji postavi, ampak tudi po vseh mednarodnih dokumentih in slovenski ustavi pravico, da vzgajajo otroke v skladu s svojim verskim, moralnim in filozofskim prepričanjem. Tudi naše ustavno sodišče je iz istega razloga že zavrnilo pritožbo znanega vztrajnega oporekovalca tej pravici. Pravica, da starši vzgajajo v svoji veri svoje otroke, je nesporna. Krst pa sodi v okvir verske vzgoje, saj je njeno prvo dejanje. Oporekati krstu otrok se torej pravi oporekati pravici staršev, da v veri vzgajajo svoje otroke. Če pa uredništva kljub temu, da je to splošno priznana in upoštevana pravica po vseh državah sveta, take prispevke še vedno objavljajo, pomeni, da je zanje dovolj, da nasprotuje­jo Cerkvi, kljub temu da ne vzdržijo osnovnega miselnega preizkusa. Gre torej za »pranje možganov«, čeprav ideje »ne pijejo vode«.


Gre torej za bolj slaboumno potegavščino in ne za razsoden premislek. Nekateri pa temu nasedajo in je s tem cilj dosežen. Domnevajo namreč, da bodo brez krsta in verske vzgoje otroka vzgojili v nepristranski svobodi, potem pa naj se sam odloči, ali bo kristjan ali ne. Toda ravno v tem je zmota. Verovanje spada med tista temeljna področja in človekova spraševanja, kjer mladega človeka nujno vzgajamo bodisi »za« ali »proti«. Če ga starši ne vzgajajo »za«, ga nehote in neogibno vzgajajo »proti«. Ko gre za vrednote, nevtralnosti in »neuvrščenosti« ni. Če nisi za, si proti, če nisi proti, si za. Saj tudi ne pričakujemo od staršev, da ne bodo vzgajali otrok ne za lažnivce in ne za resnicoljubne ljudi, ne za poštenjake in ne za tatove, ne za Slovence (ali kaj drugega) in ne za Neslovence …, ampak naj se, ko bodo polnoletni, sami odločijo, ali bodo poštenjaki ali ne, Slovenci ali Kitajci, olikani ali prostaki, civilizirani in kulturni ali pa »divjaki«. Če ne vzgajaš za resnicoljubnost in iskrenost, vzgajaš za lažnivost, in če mirno dopuščaš dvoličnost in goljufivost, vzgajaš zanju. Če torej upravičeno pričakujemo, da starši in vzgojitelji mlademu človeku pri­vzgojijo kreposti poštenja, resnicoljubnosti, pametne razsodnosti, doslednosti, pravičnosti, sočutja in prijateljstva ter vse druge potrebne vrline, znanja in veščine, smemo z enako pravico od vernih staršev pričakovati, da svojega otroka vzgojijo v veri. Če pa bi spoštovanje človekove svobode res zahtevalo, da otroka ne vzgajamo v veri, potem bi morali tudi terjati, da ga ne vzgajamo ne v slovenstvu, ne v ljubezni do naroda in domovine, ne v moralnih pravilih, ne v kulturnem obnašanju in v ničemer drugem. Skratka, da ga sploh ne vzgajamo. Ampak tudi potem otrok ne bo brez vzgoje. Vzgajala ga bo ulica, »klapa«, javno mnenje … Vzgoja vedno je, vprašanje je le, kakšna. Zato imajo verni starši v mednaro­dnih dokumentih in ustavi zapisano pravico, da je njihova vzgoja verska ter da jo spoštuje in upošteva tudi šola.

Slovenski škofje odgovarjajo na vaša vprašanja, ki so povezana z vero in življenjem po njej. Vprašanja lahko pošljete na el. naslov: redakcija@druzina.si ali po navadni pošti: Uredništvo Družine, Krekov trg 1, p. p. 95, 1001 Ljubljana