Posvetiti se Tebi, Marija, pomeni posvetiti se Kristusu. Posvetiti se Tebi, Marija, pomeni ustvarjati odnos med nami in Teboj, Kristusom in Bogom. (sv. Pavel VI.)

Zakaj sploh molimo, če pa nas Bog ne usliši ...?

Zakaj sploh molimo, če pa nas Bog ne usliši ...?


Vem, da je to tema, o kateri je bilo že veliko napisanega, pa vendar ... Otrok me je pred časom vprašal, zakaj sploh molimo, če se potem nič ne uresniči ali je celo še slabše. Skupaj namreč pogosto molimo za ljudi, ki so zelo bolni. Zdi se mu, da Bog sploh ne usliši naših prošenj, ker ni doživel kakšne »vidne« ozdravitve. Kaj naj mu odgovorim, da bo še vedno zaupal v moč in smisel molitve?

                                                                            PETER
 
Molitev kot pogovor z Bogom je za naše versko življenje tako nepogrešljiva, kakor je pogovor za odnose z ljudmi. Ko se z nekom več ne pogovarjamo, za nas neha obstajati. Podobno za nas neha obstajati Bog, če se z njim več ne pogovarjamo. S tem počasi zbledi vera vanj. Ni pa prošnja za razne »usluge« od Boga edina oblika molitve. Molimo, ko Boga častimo, se mu zahvaljujemo ali ga prosimo za odpuščanje. Seveda pa ima tudi prošnja molitev svoje mesto, saj nas k njej tudi Jezus spodbuja. »Prosite in se vam bo dalo. … Iščite in boste našli, trkajte in se vam bo odprlo.« Jezus je učencem dal tudi zgled prosilne molitve, ko je v najhujšem življenjskem trenutku prosil, da bi šel kelih trpljenja mimo njega. Pa ni šel. Vendar ni prosil zaman. Dobil je novo moč, ki jo evangelist Luka omenja, ko pravi, da ga je angel pokrepčal.

Jezus nam tudi pove, kako naj prosimo. Prositi je treba »v njegovem imenu«. To ne pomeni, da rečem: »Bog, v imenu Jezusa Kristusa te prosim, da bi na loteriji zadel prvi dobitek.« V Jezusovem imenu prosimo, če prosimo tako, kot bi na našem mestu prosil sam Jezus. Kako pa bi on prosil? Tako, kot nas je naučil prositi v molitvi Oče naš. »… pridi k nam tvoje kraljestvo, zgodi se Tvoja volja …«

Nikakor si ne smemo predstavljati Boga kot trdosrčnega gospodarja, ki ga je treba pregovoriti, da kaj da, česar najprej ni nameraval dati. Tudi ga ni treba opozoriti na naše pomanjkanje, ker bi on zanj ne vedel. Veliko več dobrot smo prejeli, za katere sploh prosili nismo, kakor je tistih, ki so sad naše molitve. Tudi je žaljivo do njega, če mislimo, da imamo sebe in druge rajši, kakor jih ima On.

Z molitvijo ne spreminjamo Boga – in ga tudi ni treba –, ampak sebe. Razumljivo je, da imamo svoje načrte in predstave o tem, kaj nam pripada in kaj je naša največja dobrina. Nikakor pa ni rečeno, da tako misli tudi Bog. Verovati v Boga pomeni verjeti, da ima za nas boljše rešitve, kakor bi si jih izbrali sami. Verovati pomeni tudi, da nas ima On rajši, kakor se imamo radi mi. Verovati pomeni torej zaupati mu. Ko molimo »zgodi se tvoja volja«, izražamo prepričanje, da se nam ne more zgoditi nič boljšega, kakor je tisto, kar je njegova volja.

A je potem še sploh smiselno in potrebno moliti? Seveda. Da se uglasimo na Božjo voljo in da prejmemo moč za to. Ne zato, da nekaj hudega pasivno prenašamo, ampak da to obrnemo sebi v dobro in postajamo boljši ljudje: z več vere in zaupanja v Božjo dobroto, z več stanovitnosti in potrpljenja, z več sočutja in odpuščanja.

Apostol Pavel je tudi prosil, da bi mu Bog odvzel neke mučne težave, za katere ne vemo točno, kaj so bile. Celo trikrat je prosil. Pa mu jih ni odvzel. Pač pa mu je dal moč, da jih je tako prenašal, da so mu bile v blagoslov. Rečeno v prispodobi: ni mu olajšal nahrbtnika, ampak mu je dal več kondicije, da ga je lahko nosil. »Dovolj ti je moja milost, zakaj moč se v slabotnosti spopolnjuje« (2 Kor 12,9).
VELIKO VEČ DOBROT SMO PREJELI, ZA KATERE SPLOH PROSILI NISMO, KAKOR JE TISTIH, KI SO SAD NAŠE MOLITVE.
 
S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu