Nekdo me je vprašal: »Ali imaš dušo?« Rekel sem mu, da jo imam, da verujem v njeno večnost in njeno lepoto. (Srečko Kosovel)

MAZILJENJE SREDI NOČI

Maziljenje sredi noči?

4. 8. 2019 | Alojz Uran | Cerkev doma

Rada bi vedela, kdaj oziroma ob kateri uri lahko pokličemo domačega župnika, da bi sprevidel bolnika? Če je nujno, lahko tudi ponoči?
Hvala za odgovor. 

FRANČIŠKA

Spoštovana Frančiška! Lepo je, da omenjate v svojem vprašanju škofu tudi področje »sprevidevanja« bolnikov. Izraz je nekoliko arhaičen, čeprav ga sem in tja še slišimo. Obrednik bolniškega maziljenja in pastirske skrbi za bolnike nosi naslov Previdevanje bolnikov.


O poslednjih stvareh, ki vsebujejo tudi področje staranja, bolezni in umiranja, se bolj malo govori, razen v zadnjem času ob problemu evtanazije. Še manj pa o posmrtnem življenju, večnosti, nebesih, vicah in peklu. In vendar je to bistveno vprašanje za našo večno srečo ali pogubljenje. Molčanje o teh temah seveda nič ne razreši. Vprašanje »Kaj pa potem?« si zastavljajo tudi ljudje, ki trdijo, da so neverni. Bolezen in trpljenje sta bila vedno med najtežjimi vprašanji človeka, ki v bolezni izkuša svojo nemoč, svoje meje ter svojo končnost in smrt. Bolezen pa je tudi milost, ki človeku lahko pomaga spoznati, kaj je v življenju bistveno in kaj nepomembno. Večkrat bolezen pomaga človeku odkrivati Boga in se vrniti k njemu. Sveta mati Terezija iz Kalkute je pogosto pou­darjala: »Sestre med umirajočimi na smetišču največkrat ne moremo rešiti življenja. Lahko pa z ljubeznijo in človeško bližino pomagamo, da bo umirajoči srečal Boga.«

Kristusovo sočutje z bolniki in ozdravljanje vsakterih bolezni sta razločni znamenji, da »je Bog obiskal svoje ljudstvo« (Lk 7,16). Jezus nima samo moči ozdravljati telesne bolezni, ampak tudi oblast odpuščati grehe. Prišel je, da ozdravi celotnega človeka: dušo in telo. Kristus je zdravnik, ki ga bolni potrebujejo. On se celo poisto­veti z njimi: »Bolan sem bil in ste me oskrbeli« (Mt 25,36). On je prevzel nase naše bolezni pa tudi najhujše bolezni: naše grehe. S trpljenjem in smrtjo na križu je Kristus dal trpljenju nov smisel: če z njim trpimo, bomo z njim tudi živeli.

Jezus je že pred vstajenjem poslal učence, naj gredo in oznanjajo blagovest odrešenja, naj kličejo ljudi k spreobr­njenju. »Izgnali so tudi mnogo hudih duhov in veliko bolnikov mazilili z oljem ter jih ozdravili« (Mr 6,12-13). Apostolska Cerkev pa je obhajala poseben obred v prid bolnikom, o katerem pričuje sv. Jakob: »Če je kdo med vami bolan, naj pokliče starešine Cerkve in naj molijo nad njim ter ga v Gospodovem imenu mazilijo z oljem. Molitev, porojena iz vere, bo bolnika rešila in Gospod ga bo okrepil; če je v grehih, mu bodo odpuščeni« (Jak 5,14-15). Izročilo je spoznalo v tem obredu enega izmed sedmih zakramentov: BOLNIŠKO MAZILJENJE in mu namenilo veliko težo.

Bolniško maziljenje ni zakrament »za smrt«, ampak »za Življenje«. Prav je, da ne čakamo s tem zakramentom prav do trenutka umiranja, ampak da ga z zaupanjem sprejmemo, kadar je naše življenje v veliki nevarnosti ali smo pred nevarno operacijo. Kadar pa se smrtna nevarnost pojavi nepričakovano in nenadoma, je prav, da pokličemo duhovnika za previdenje, tudi sredi noči.


Pripete datoteke
maziljenje-sredi-noci.png MAZILJENJE SREDI NOČI 0,09 MB  
S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu