Nekdo me je vprašal: »Ali imaš dušo?« Rekel sem mu, da jo imam, da verujem v njeno večnost in njeno lepoto. (Srečko Kosovel)

MAMA NA DOPUSTU

Mama na dopustu

 
 
21. 7. 2019 | Ana Pavec | Naša Družina

Dopust je, odkar sem mama, najbolj smešna beseda z najbolj izmuzljivim pomenom. Že v samem začetku starševstva se srečamo z njo: ko nam država velikodušno (in upravičeno) dodeli eno leto starševskega dopusta (včasih z dobrim razlogom še kakšen mesec več).
A če smo dotlej to besedo povezovali z brezskrbnostjo, počitkom in brezdelnimi urami in dnevi, so od trenutka, ko se nam rodi otrok, dopustni dnevi le redko polni brezskrbnosti, počitka in brezdelnih ur. Že običajni dnevi doma so polni opravil in drobnih, nevidnih dejanj, ki bi jih težko opisale, seštevajo pa se v to, da je otrok sit, zdrav, zadovoljen, da raste in se razvija.

Ko pa se v poletnih dneh nekam odpravljamo, je gora odgovornosti toliko večja – vse spakirati, priskrbeti hrano za več oseb, skrbeti za primerno zaščito pred soncem, poskrbeti, da se bo otrok zamotil in dobro imel (in to z leti lahko postane še bolj naporno), imeti nenehen nadzor nad njim v tujem okolju, se znajti, če smo kaj pozabili doma. Časi, ko smo se lahko zleknile nekam v senco, odprle knjigo in jo prebrale na en mah, so mimo. Če ne delamo ničesar drugega, pa vsaj ves čas preverjamo in skeniramo okolje, kaj bi bilo treba in kaj kdo potrebuje. Včasih se mi zdi, da se mame na poletje prelevimo v najboljšo turistično agencijo, za svojo družino želimo najboljše možne počitnice.

Kaj naj torej mama pričakuje od tako opevanega poletnega dopusta? Se to sploh vprašamo? Prevetrimo svoja pričakovanja, preiščemo svoje želje in potrebe?

Že sama beseda pove, da si lahko v tem času marsikaj dopustimo. Mame imamo s tem velike težave. Si lahko dopustimo, da kakšen dan ne kuhamo? Si dopustimo umakniti od družinskega vrveža v samoto ali v zaželeno žensko družbo, celo na duhovne vaje? Si lahko dopustimo, da ostanemo zjutraj malo dlje v postelji? Si dopustimo pospati kakšno urico čez dan? Si lahko dopustimo, da gremo na kratek sprehod, ko pa se vrnemo, ni doma čisto nič narobe? Si morda dopustimo, da se lotimo kakšnega intelektualnega kratkočasja, če je to tisto, kar pogrešamo? Si dopustimo zapisati svoje misli, občutke, želje? Si dopustimo, da se naše telo sprosti, zaživi v prijetnih občutkih poletnih tkanin in toplega vetra? Si dopustimo vzeti nekaj časa za moža, damo otroke v varstvo?

Dopustimo si torej doživeti letošnji dopust.

S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu