Premišljevanje Kristusovega obličja ne more obstati pri podobi Križanega. On je Vstali. V premišljevanju Vstalega odkriva kristjan razloge za svojo vero. (sv. Janez Pavel II.)

OD KALVARIJE DO EMAVSA

Od Kalvarije do Emavsa

21. 4. 2019 | Ksenja Hočevar | Duhovnost

Kdo so Jezusovi velikonočni »sopotniki« danes? Kako jih prepoznamo?

 

 

Za kristjane je velika noč »Kristusov danes«. Ne gre le za spomin na tridnevni dogodek pred dva tisoč leti, marveč za dogajanje, ki se uresničuje še danes, med nami in v nas. Kdo se danes kesa kot desni razbojnik? Kdo je zvest kot apostol Janez? Prepoznamo med nami spreobrnjene Marije Magdalene in vero emavških učencev?

Desni razbojnik – zapustil je napuh
Tone Gnidovec, župnik v Vinici

Jezus je v ča­su javnega delovanja ljudem odpu­ščal grehe, nad čimer so se duhovni voditelji zgražali. Odpuščanje grehov je imel za pomembnejše od telesnega ozdravljanja (Mt 9,2-8). »Zaupaj, sin, odpuščeni so ti tvoji grehi,« reče hromemu, preden ga telesno ozdravi. Pri zadnji večerji da učencem kelih krvi, ki se preliva »za odpuščanje grehov«. Njegovo poslanstvo odpuščanja ne preneha niti v najhujših trenutkih zemeljskega življenja, ko križ postane spovednica, iz katere hudodelec prihaja svetnik.

S tem Jezus pokaže, da je odpuščanje grehov bistvo poslanstva njegove Cerkve, saj gre za prehod iz smrti v življenje. Kristus tudi danes podarja odpuščanje vsem, ki se kesajo v najrazličnejših okoliščinah. Sodobni desni razbojniki so udeleženci številnih zločinov med vojno in po njej. Marsikateri od njih je ob bližajoči se smrti izročil svojo krivdo Gospo­du. Za nekatere vemo, za druge pa ve samo Bog ... Med sodobne desne razbojnike lahko štejemo tudi konvertite, ki so se iz velikih zagovornikov splava spreobrnili v varuhe življenja nerojenih. Desni razbojniki v širšem pomenu smo pravzaprav vsi ljudje, ki ob trpljenju človeštva zapuščamo svoj napuh in ponižno priznamo, da je tragičnost tega sveta nerešljiva s človeškimi sredstvi. Ob tolikem trpljenju nedolžnih, ob vseh grehih, boleznih in neizbežni smrti ostane zemljanu samo dvoje: človeško kljubovanje do zadnjega diha, kar ponazarja levi razbojnik, ali ponižna izročitev Njemu, ki je svet, človekoljuben in usmiljen.

Zelo blizu mi je pogled Vzhodne cerkve, kjer desni razbojnik pooseblja vse navzoče v liturgiji. Duhovnik tik pred zaužitjem svetih skrivnosti v imenu ljudstva moli: »Verujem, Gospod, in izpovedujem, da si ti Kristus, Sin živega Boga, ki si prišel na svet, da zveličaš grešnike, med katerimi sem prvi jaz. Dovoli mi danes, Božji Sin, da se udeležim tvoje skrivnostne večerje, kajti nočem izdati skrivnosti tvojim sovražnikom, niti ti ne bom dal poljuba kakor Judež, ampak kakor razbojnik izpovedujem: Spomni se me, Gospod, v svojem kraljestvu ...«

Apostol Janez – ni se pohujšal
Jani Družovec, župnik v Slovenski Bistrici

Apostol Janez je moj krstni zavetnik in me že dolgo nagovarja. Bil je najmlajši od dvanajsterih in tudi jaz sem bil med svojimi vrstniki velikokrat na tem mestu. A njegova leta so še najmanj pomembna. Ena njegovih največjih kreposti je po mojem mnenju ta, da je bil kljub svoji energični naravi sposoben prisluhniti Jezusu – tudi takrat, ko so drugi poslušali le sebe. Zato je tudi bil sposoben ostati ob Njem v njegovi najtemnejši uri in se pri tem ni pohujšal.

Kje so takšni Janezi danes? Povsod jih je ve­­­liko! Vidim jih tam, kjer je zvestoba dani besedi, kjer se lahko na človeka zaneseš, kjer so ljudje sposobni razumeti, da je ljubezen do Boga in bližnjega najpomembnejša v naših dejanjih ... Ob takšnih Janezih sem odraščal že v domači družini in župniji. Te Janeze sem videl, ko sem si v krogu vrstnikov med odra­ščanjem izoblikoval svoje vrednote in načela in slednjič tudi začutil klic v duhovništvo. In tudi danes ne neham videti tovrstnih likov ob svoji poti – predvsem takrat, ko tudi jaz okorno stopam po svojih vsakodnevnih poteh križa.

Verjetno se je tudi Janezu malce omajala vera, ko je stal pod križem in gledal umirajočega Jezusa. A ko se je smel nasloniti na Marijo, mu je bilo laže in tudi njegovo življenje je s tem dobilo še globlji smisel. Sodobni Janezi zato tudi mene vodijo prek Marije k Jezusu in se že veselijo pogleda v prazen grob!

Emavška učenca – zbežita in se vrneta
Primož Krečič, stolni župnik v Kopru

Učenca, ki be­žita iz Jeruzalema v Emavs, pred­stavljata ljudi, zlasti mlade, ki v Cerkvi ne najdejo svojega pro­stora. Za dva učenca je Kristus mrtev, vse, kar sta delala, je izgubljeno, ne ostane jima drugo, kot da gresta. Tudi skupnost apostolov in učencev se je razbežala, nič jih ne vleče več skupaj. Pogosto mladi doživljajo verouk, vprašanja, molitve, obisk maše kot neko prisilo in celo krivdo. Pred njimi je svet porabništva, kariere, dela. Postopno se bodo ti ljudje utopili v svetu zabave, v svoji družbi, zato se jim zdi, da nimajo potrebe, da bi prihajali v to skupnost, prerasli so njene okvire.

Učenca imata nekaj, česar nimajo sodobni razočaranci: pogovarjata se o vsem, kar se je zgodilo in kar sta doživela ob Jezusu in v njegovi družbi. Na splošno se o Jezusu in veri danes ljudje ne pogovarjajo, vera ni nekaj, kar bi globlje vstopilo v njihovo življenje. Na poti se učencema pridružil popotnik, neznanec. Vpraša ju o težavah, zakaj sta razočarana, kaj se je zgodilo. Predvsem pa ju posluša, ko mu za­čne­ta pripovedovati o svojih kratkovidnih pričakovanjih o Jezusu in odločitvi za beg. Nevsiljivo jima začne razlagati Sveto pismo, govori jima o Mesiju, da ne bo vojaški zmagovalec z močjo in revolucijo, ampak na miren in nevsiljiv način, z žrtvijo.

Po poti se začne odpirati njuna notranjost, pogovor postane živ in zanimiv. Medtem se zvečeri in ga povabita v gostišče. Sedejo za mizo in tedaj njihov obed spremeni v evharistijo. Neznani popotnik se umakne, onadva spoznata, da je Gospod. Veselje v srcih je tako veliko, da morata še tisti večer po nevarni poti oditi v Jeruzalem in učencem povedati, kaj se jima je zgodilo.

Pogosto so pogovori z ljudmi zelo naporni, ker mladi redko govorijo o sebi in zlasti redko o svoji veri. Toda pridejo tudi taki trenutki. Zato so blagoslovljeni, da se odvrnejo od predsodkov ter se odprejo Božji ljubezni, ki jih nagovarja. Posinodalna apostolska spodbuda papeža Frančiška Kristus živi je usmerjena v to spremljanje, poslušanje in nagovor.

Marija Magdalena – bila je odprta za novo, za lepo
Andrej Župan, župnik v Radovljici

Sodobni razlagalci Svetega pisma o Mariji Magdaleni pišejo teološke razprave, ji pripisujejo vseh vrst lastnosti, spoznavajo in odkrivajo njen odnos z Jezusom in apostoli … Iz Svetega pisma pa o njej ne izvemo veliko: da je padla globoko v greh in da se je ob srečanju z Gospodom spreobrnila. Mislim, da je to bistveno, zakaj jo je Bog izbral za velikonočno sopotnico. Z Marijo Magdaleno že dva tisoč let kaže, da se je mogoče pobrati iz najhujšega blata. In da smo, ko vstanemo, ko doživimo »katarzo«, boljši ljudje; ljudje, ki razumejo grešen svet okoli sebe, ker so bili del njega.

Marija Magdalena je še posebej sporočilna za sodobnega človeka. Okrog sebe prepogosto srečujem »katoliške pravičneže«. Pri ljudeh, ki niso doživeli (še) nič hudega, ki zase mislijo, da niso in ne bodo nikoli padli, se rado zgodi, da so hladni in nerazumevajoči za bolečine in padce drugih. Mnogo bolj strpni in človeški so tisti, ki so kdaj bili na tleh. Nedavno me je ustavil možakar in začel: »Veste, župnik, bil sem …« Pripovedoval mi je o svojem preteklem življenju, v njem je bil alkohol, mamila, ženske, kockanje … Padel je globoko, in ko je bil povsem na dnu, ga je Gospod potegnil na svetlo in postavil na noge. Na njegovem obrazu so gube, ampak te so nežne, razumevajoče, z njega prihaja milina; Božja ljubezen je tega možakarja spremenila, preoblikovala. Kot Marijo Magdaleno ali kot mlajšega brata v priliki o izgubljenem sinu. »… bil je izgubljen, in je spet najden.«

Zaradi njenega preteklega življenja je Bog Marijo Magdaleno izbral, da se ji kot prvi prikaže. Bila je odprta za novo, za lepo. Nekdo, ki še ni doživel hude preizkušnje, bodisi bolezni, smrti bližnjega, nekdo, ki še ni zares padel, tak človek ne razume velikih stvari, takemu človeku težko dopoveš, da je Bog dober. Sodobni človek hoče Boga izbrisati, izgnati iz svojega življenja, ker mu gre predobro, ker ima vsega dovolj. Ko pa doživi preizkušnjo, ko pade v globoke doline življenja, šele takrat razume, kdo je bližnji, razume, kdo je Bog. Marija Magdalena je doživela in razumela.


S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu