Ta sveta velika noč preganja zlobo, izmiva krivdo, vrača grešnim nedolžnost in žalostnim veselje, preganja sovraštvo, prinaša slogo in uklanja vladarstva. (velikonočna hvalnica)

S P O V E D

Bliža se velika noč – res moram spet k spovedi? “Spoved je nekaj blazno lepega!”

Urška Makovec | 5. 4. 2019

“Nikomur ni lahko iti k spovedi, tudi meni ne,” priznava frančiškan p. Andraž Arko, župnik v župniji sv. Cirila in Metoda za Bežigradom v Ljubljani. “Pri spovedi se moraš srečati s sabo, s svojo realnostjo in svoje slabe strani povedati ne le pred Bogom, ampak tudi pred spovednikom. Tega nihče od nas noče.”

Hkrati pa se p. Andraž spovedi tudi zelo veseli. “Enako kot pri hoji v hribe. Z muko zgodaj vstaneš in narediš prve korake, na koncu se pa doživetja ne da opisati.” Kaj je zanj pri spovedi tako lepega, je razkril čisto nazadnje, zato berite do konca.

V naslednjih točkah pa je razbil 10 najbolj običajnih predsodkov o spovedi oziroma izgovorov, da se ji izogibamo.“Nimam nobenih večjih grehov. Po svojih najboljših močeh se trudim biti dober. Spovedi ne potrebujem.”

P. Andraž: Tudi prah s police je treba brisati sproti. Če to delamo redno, generalno čiščenje sploh ni potrebno. Da odnos živi, so potrebni tudi nežni dotiki, poljubi, majhne pozornosti.

Enako pri spovedi: treba si je predočiti tudi majhne stvari. Ker, konec koncev, ali so res majhne?

Biti katoličan ne pomeni biti popoln človek in spoved ne pomeni, da bom bolj popoln in me bo zato Bog imel rad. Mislimo, da moramo biti moralno brezhibni in si bomo s tem zaslužili Božjo ljubezen. Zadeva pa je ravno nasprotna. Bog nas ima rad. To nam še posebej pove pri spovedi.

Spoved je namenjena temu, da bom jaz lažje živel, da me stvari ne bodo dušile.

 “Že sto let nisem bil pri spovedi. Zakaj bi šel zdaj? Nima smisla, sem že zavozil. Niti ne vem, kako naj se vedem v spovednici.”

Vedno se splača iti k spovedi! Absolutno! Vedno! Bog vedno čaka! Mi pa ne čakajmo na zadnjo minutko pred smrtjo.

Vedno me zanima, zakaj se je nekdo po toliko letih odločil za spoved. Najpogostejši razlogi so smrt očeta, mame, žene, otroka, huda bolezen, izguba službe, razpad zakona. Nekaj težkega. Ko trčiš v nekaj v življenju in se življenje ustavi. Ko nehaš biti ošaben, ker te življenje prizemlji.

Ne recite, da na internetu ni nobenega spovednega obrazca. Če lahko poguglamo prav vse, lahko tudi to. Verjetno poznamo koga, ki pozna koga, h kateremu lahko gremo k spovedi ali nam svetuje, da ne naletimo ravno na najbolj očitajočega spovednika (takih je vedno manj).

Drugemu govoriti o svojih slabostih je ponižujoče. Pri spovedi pa moram početi prav to. Zakaj bi se poniževal?

Tudi stopiti na tehtnico je lahko za tiste, ki imamo težave s kilogrami, včasih ponižujoče, pove pa resničnost.

Spoved ni priložnost, kjer bom izgubil svoje dostojanstvo, ker moram govoriti slabe stvari o sebi. Ampak je spoved kraj, kjer mi je dostojanstvo povrnjeno. Ven pridem tak, kakršnega me Bog vidi in me vabi, da bi bil – v svoji najboljši različici“Zakaj bi moral grehe izreči? Bog tako ali tako ve zanje.”

Res je, Bog lahko na različne načine pride do mene. Bogu lahko tudi v svojih mislih povem svoje grehe, lahko jih premolim. Ampak Bog med nas vstopa prek odnosov, Bog sam je odnos. Odnosnost je ključna. Če mož samo razmišlja, kako ima svojo ženo rad, pa ji tega tudi ne pove, kaj ji to pomaga?

K spovedi ne hodimo zaradi Boga, ampak zaradi sebe. Pomembno je izreči. Ko izrečem, se zadeva konkretno postavi predme. Ko le razmišljam o tem, kako sem nekoga prizadel, kradel, gledal pornografijo, to nič ne pomaga. Ko pa to izrečem v odnosu, se tega zelo jasno zavem, ker je nasproti neka oseba.

“Zakaj se moram spovedati ravno duhovniku, saj je tudi on samo človek? Včasih sploh ne komentira mojih grehov in nič ne svetuje.”

Zakaj grem pa po obhajilo k duhovniku? Po bolniško maziljenje ali prosit, da pokoplje mojega očeta? Duhovnik je delivec zakramentov, ne glede na svojo grešnost ali pa svetost. Sveti Duh je tisti, ki po duhovnikovi osebi podeljuje odvezo.

Če spovednik nič ne komentira, lahko tudi spovedanec sam načne kakšno temo oziroma vprašanje, sploh kakšne občutljive zadeve, recimo o spolnosti. (Če seveda to ni ravno “prime time”, ko je pred spovednico dolga vrsta.)

Gotovo je tudi od mene odvisno, ali bom poskrbel, da hodim k spovedniku, ki morda bolj ustreza moji duši. Ne nazadnje, ko se odločamo za zobozdravnika (ali še bolj občutljivo: ginekologa), nam verjetno tudi ni vseeno, kakšen je.

“Sram me je povedati vedno iste grehe, sploh če grem vedno k spovedi k duhovniku, ki me pozna.”

Bogu hvala, da ni nič novega! Tudi na njivi je treba vedno znova puliti iste vrste plevel. Kakšnega lahko izkoreninimo, nekateri so pa “trajnice”. Z nabrušenim jezikom, srboritostjo, napuhom se bo treba boriti vse življenje. Tudi plevel neprestano pulimo, da ni vse zaraščeno in da vrtninam ne odžira hranil in svetloBE.

“Moji grehi so preveliki. Spovedniku bi se zmešalo, če bi slišal o vseh grdih stvareh, ki jih počnem v življenju.”

Včasih mislimo, da je zabavno poslušati “sočne” grehe, sploh kakšne glede spolnosti. Kje pa! To je popolnoma zgrešeno. V spovednici poslušaš ranjenost. Na urgenci se zdravnik ne zgraža ali naslaja, ko prideš z raztrgano roko. Ne, skrbi ga, kako bo pacientu pomagal, da bo čim prej spet normalno živel. Pri spovedi je enako.

Sicer pa če bi si vse zapomnil, kar slišim v mnogih urah spovedovanja, bi bil po enem mesecu na psihiatriji. A Sveti Duh da milost, da spovednik pozabi, kar sliši.

 
 

Splača se prebrati knjigo Johna Pridmora Izpoved londonskega gangsterja, kjer med drugim pove, kako je po svojem spreobrnjenju šel k spovedi in je svoje grehe malo “zavijal v celofan”. Spoved je veljavna, vse drži. A šele ko popišemo vse tako, kot je, doživimo pravo olajšanje. Bolj kot si upam stvari ubesediti (pa ne zaradi Boga ali duhovnika), bolj lahko razumem tudi ozadje, korenine svojih grehov in doživim, kaj pomeni odpuščanje.

“Kaj si bo duhovnik mislil o meni, če mu povem, da sem bil mrtvo pijan, sem se samozadovoljeval, sem gledal pornografijo, pretepel ženo, …?”

Spovednik je v službi Božjega usmiljenja. Srečati želi človeka v tistem, kjer je, mu pomagati poiskati, kje je žarišče teh težav. Problem ni v pornografiji sami, treba je pogledati, kaj se skriva zadaj. Kaj me žene h gledanju pornografije? Sem zasvojen? Je to ventil za moj stres, osamljenost, kaj drugega?

Pogledati moramo skozi vidik Božjega usmiljenja, ki nas objema, sprejema, ljubi ter celi in zdravi rane. Spoved ni samo odpuščanje grehov, je tudi celjenje in zdravljenje ran, ki smo si jih po večini sami prizadejali.

“A potem pa zmolim tisti očenaš in zdravamarijo, ki mi jo je naložil spovednik, in mi je kar vse odpuščeno?”

Očenaš ali zdravamarija nimata povezave z odpuščanjem. To bi bila trgovska logika. Božje usmiljenje ali odpuščanje je zastonj. Enako kot je obhajilo zastonj. “Nisem vreden, da prideš k meni,” rečemo. Jezus Kristus prihaja k meni in je dar. S pokoro ničesar ne odkupim. Namen pokore je zdravilne narave.

Je pa res, da tri zdravamarije recimo pri zasvojenosti s pornografijo ne bodo bistveno pomagale. Ne zanikam zdravilne moči molitve, ampak je tu morda treba poiskati jedro problema.

 “Cerkev predpisuje spoved vsaj enkrat na leto. Torej je to dovolj.”

Idealna je mesečna spoved. Gre za neko rednost, čeprav se ni “nabralo” kaj posebno velikega. Pogledam se v ogledalo in ugotovim, kje sem.

Če želim kakšno grešno razvado izkoreniniti iz svojega življenja, mi redna mesečna spoved k temu lahko pomaga. Morda z dobrim sklepom vztrajam en teden, dva, tri, potem je pa vedno težje in spet padem. Če grem znova k spovedi, obnovim svoj sklep, če pa te spovedi ni, gre zadeva mimo.

Iz lastne izkušnje spovedanca in spovednika vem, da se z redno mesečno spovedjo življenje bistveno spremeni. Izboljša se odnos z Bogom, samim sabo in bližnjimi. Večja je občutljivost do sebe in v odnosih.

Morda so prvi petki v mesecu dobra priložnost ali opomin, da spoved postane res redna, mesečna.

Radi spovedujete?
Seveda! To je eden bistvenih elementov duhovniške službe. Evharistija in spoved, vse ostalo lahko delate laiki. Spoved je nekaj blazno lepega.

Zakaj je spoved za vas lepa?

Ker smeš biti priča tistih močnih trenutkov, ko človek odide okrepljen z odpuščanjem in zavestjo, da ga ima Bog rad, in da lahko, ne glede na to, kako ga je prej lomil, življenje živi na polno.

In ker Sveti Duh dela na polno. Včasih bi lahko sicer pol ure razmišljal, kaj naj spovedancu rečem, v tistem trenutku pa kar pride prava misel. Včasih rečem stvari, ki jih v resnici sploh nisem vedel. To so močne stvari, ki se jih ne da najbolje opisati. A so globoke, lepe. Lepo je biti služabnik tega zakramenta.

Če se dam še v vlogo spovedanca, je pa lepota spovedi v tem, da lahko grem naprej. Ker vem, da mi je odpuščeno. Da ni obsojanja. Da se ne zatekam v svoje grehe, padce, skušnjave, ampak da si znova obudim zavest, da me ima Bog rad.

S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu