Premišljevanje Kristusovega obličja ne more obstati pri podobi Križanega. On je Vstali. V premišljevanju Vstalega odkriva kristjan razloge za svojo vero. (sv. Janez Pavel II.)

VEDNO BOLJ SMO SI ODTUJENI

Vedno bolj smo si odtujeni

13. 1. 2019 | Anton Jamnik | Cerkev doma

Vsako novo leto, ki ga začenjamo, se mi zdi, da smo kot posamezniki in kot družba vedno bolj odtujeni. V zadnjih desetih, petnajstih letih se mi zdi, da se to iz leta v leto še stopnjuje. Vedno manj vidimo sočloveka ob sebi. Kaj lahko kot posameznik naredim, da bi v tem tempu življenja bilo več medsebojnega spoštovanja in sodelovanja? Miha

Vprašanje, ki ste ga postavili, je izjemno aktualno, saj res živimo v vedno večji odtujenosti, vedno manj opazimo sočloveka, skratka predvsem v Evropi in še bolj ZDA zelo pogosto živimo v svetu osamljenih tujcev. Ali je mogoče kaj spremeniti, da bo več iskrenega sočutja in odgovornosti ter bližine sočloveku? Najbolj nevarna skušnjava bi bila, da se vdamo v neko usodo, fatalizem, češ, nič se ne more spremeniti, tako je, tako bo še naprej. Pokojni češki predsednik Vaclav Havel je v svojih delih pogosto poudarjal, da moramo zaupati, da ima vse v življenju svoj pomen, predvsem pa, da se lahko nekaj spremeni, če to začnemo pri sebi in trdno zaupamo, da če se iz pasivnosti in malodušja premaknemo v močno vero in zaupanje, se lahko nekaj spremeni. Ta odločitev na osebni ravni je ključnega pomena, kajti tako bo med nami več spoštovanja in sodelovanja ter odgovornosti za bližnjega in družbo, v kateri živimo. Ta pot ni preprosta, zahteva veliko napora in poguma, ampak samo v skupnosti se rojevata svoboda in ljubezen.


Sodobni svet je vedno bolj poln tujcev, ljudi, ki živijo daleč od drugih, ki so indiferentni do svojega sveta. Arne Johan Vetlesen je dejal, »da je odgovornost za druge tudi sposobnost sprejemati obdarjenosti, da živimo z drugimi«. Življenje svetnikov je zanimiv izziv, ki se danes javlja kot mogoča alternativa tradicionalni moralni pogodbi in normativnim strukturam liberalistične moralne teorije. Eno od mnogih takšnih postmodernih gledanj je tudi tisto, ki se obrača nazaj k hagiografski literaturi in za zgled postavlja prav svetnike, ki so dali sebe popolnoma na razpolago Drugemu, ki so v radikalni odpovedi lastni sebičnosti pokazali na primarnost in dostojanstvo druge osebe in so zgled tega, kako premagati lastni egoizem, preračunljivo pragmatičnost in pogodbeno sebičnost. Svetnikovo življenje glede njegovega odnosa do eksistence v času je mogoče oceniti na dva načina: po eni strani kaže vso zavzetost za delo in dosežke v času, v katerem živi, obenem pa svoj konkretni čas (eksistenco) doživlja kot čisti tok oziroma mimohod. Tukaj torej vidimo konkretne primere, da se lahko nekaj spremeni, da lahko nekaj naredimo v modernem digitalnem svetu, ki človeka pogosto zaradi pretirane uporabe interneta in drugih brezosebnih komunikacij popolnoma osami. Človek je v svoji biti bitje odnosa in se zato lahko spremeni. Božja beseda prazničnih dni nam najlepše odgovarja in tako kot Mariji tudi nam znova in znova ponavlja: »Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu.« Te besede veljajo tudi za nas, če odrešenika Jezusa Kristusa povabimo v svojo življenjsko zgodbo, v svoje družine, občestva in druge skupnosti. Ne preklinjaj teme, je zapisal indijski mislec Tagore. Prižgi lučko in manj bo teme ... Če se za to odločim jaz sam, moji bližnji, prijatelji, sodelavci, bo tam plamen luči vedno bolj svetal in poln upanja ... In tako bomo postajali vedno bolj »dar drug drugemu«. 

 

 
S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu