Premišljevanje Kristusovega obličja ne more obstati pri podobi Križanega. On je Vstali. V premišljevanju Vstalega odkriva kristjan razloge za svojo vero. (sv. Janez Pavel II.)

DRAŽGOŠKA BITKA

Dražgoška bitka – je to res nekaj, na kar smo Slovenci lahko ponosni?

Obletnica dražgoške tragedije, 11. in 13. januar 1942! Dražgoše so žrtev revolucionarnega in sovražnikovega nasilja! Foto: Katarina Urankar @KatarinaUrankar

Slovenska zgodovina druge svetovne vojne je polna različnih mitov. Največji mit je 27.april, ki ga danes Slovenija praznuje kot dan upora, pred osamosvojitvijo pa je bil dan Osvobodilne fronte, čeprav na ta dan leta 1941 ni bilo ne upora in ne OF. Prav nasprotno, na ta dan je bila Komunistična partija kot sekcija Kominterne v Moskvi še zaveznica Nemčije (Hitler-Stalin pakt, 23.8.1939 in Mejna in prijateljska pogodba, 28.9.1939).

Talci ustreljeni na Brezjah pri Krtini. 22.8.1941 Talci so bili ustreljeni kot protiukrep zaradi likvidacije gostilničarja Franca Marna iz Krtine, vodja celice KVB. Arhiv: Gorenjski muzej

Poseben mit pa je tudi dražgoška bitka. Vsako leto romajo levičarji v Dražgoše in uprizarjajo mitinge in pohode. Slavnostni govorniki tekmujejo v poveličevanju te bitke, zlorabljajo pa jo tudi za napade na politične nasprotnike, na EU in ZDA (npr. Janez Stanovnik, 2012). Eden od slavnih govornikov, pisatelj Saša Vuga, je Dražgoše označil kot „nesmrtne“ in kot »največji dogodek v odporniškem gibanju«. Dejansko pa moramo pritrditi Bernardu Nežmahu, ki je napisal, da so »dražgoški politični govori najvišja oblika političnega prevarantstva« (Mladina, 13.1.2012), pa Dejanu Steinbuchu, da so »namenjeni … ohranjevanju latentnega stanja državljanske vojne« (Portalplus, 16.1.2016). V Wikipediji je, za kar je levica poskrbela, dražgoška bitka navedena kot ena večjih bitk v Sloveniji, ki je »omajala mit o nepremagljivosti nemške vojske«. Prav zaradi zlorabe tragičnega konca sicer dokaj bogate vasi leta 1942 za politične namene in zaradi žrtev, ki so jih partizani povzročili, je potrebno spomniti na to, kaj se je takrat pravzaprav zgodilo.

Marsikatere akcije partizanov, pri katerih ni moč videti nobene strateške ali vojaške koristi, so sprožile nesorazmerno močne okupatorjeve represalije, ki so izredno prizadele prebivalstvo. Pri njih je bilo že vnaprej računati z najbolj surovim odgovorom okupacijske oblasti nad nedolžnimi. Priklicale so težke represalije okupacijskih oblasti: usmrtitve, streljanje talcev, zapiranje, koncentracijska taborišča, požiganje stavb, kmetij in celih vasi, odvzemanje premoženja in opustošenje. Kaj je bilo nujno in potrebno za odpor in kje je povzročena škoda lastnemu narodu, ne da bi kaj dosegli? Tu seveda ne gre za nesporno dejstvo, da so okupatorji po krivici sedeli v deželi in da so nad prebivalstvom izvajali zločinska dejanja, ki jih mednarodno pravo prepoveduje. Gre za to, da so se z izzivanji, ki vojaškega položaja okupatorja niso niti malo poslabšala, vzeli v zakup žrtve med nedolžnim civilnim prebivalstvom. Dražgoše so posebno tragičen primer partizanske taktike nesmiselnih žrtev. Kljub obsežni literaturi doslej še nikomur ni uspelo, da bi našel en sam sprejemljiv razlog za ravnanje partizanov, ki so poznali krutost okupacijskih oblasti.

Prvega januarja 1942 je v Dražgoše vkorakal Cankarjev bataljon. Partizani so priredili velik miting in naslednjega še 6. januarja. Organizirana sta bila tako, da sta morala pritegniti pozornost okupatorjev in njihovo surovo ukrepanje. Dneve med obema mitingoma so izkoristili za politično in vojaško poučevanje partizanov, predvsem novincev. Prebivalstvo je bilo prestrašeno in zaskrbljeno, ker se je balo maščevanja Nemcev. Ni razumelo, zakaj bi se taka srečanja morala dogajati povsem javno med civilisti. Pomirili so jih z zagotavljanjem, da jih partizanska vojska ne bo zapustila, če bi postalo nevarno.

Seveda so Nemci opazili dogajanje v vasi. 9. januarja so se razvneli spopadi med partizani in okupacijskimi silami, ki so prodirale proti Dražgošam. Partizani pa niso branili vasi kot so vaščanom obljubili, temveč so se 11. januarja nenadoma umaknili in vas prepustili Nemcem. Kot je bilo pričakovati, so prebivalci Dražgoš postali žrtve krutega maščevanja, partizani pa so se umaknili na varno. Že prvega dne po umiku partizanov, 11. januarja, so Nemci pomorili 20 vaščanov, naslednjega dne še 21. Ostale prebivalce – 81 moških, žensk in otrok – so prepeljali v Šentvid pri Ljubljani. Vas Dražgoše so najprej izropali in nato požgali. Februarja so se Nemci vrnili in pričeli razstreljevati preostale zidove. Komaj je še uspelo, da je bil vsaj oltar razstavljen  in odpeljan. Uničenih je bilo torej točno 245 stavb – cerkev, hiš, kmetij, kapel, žičnica. Preživeli vaščani, ki so prej živeli od kmetijsktva in lesarstva ter bili dobro opremljeni s stroji, so izgubili vse, kar so imeli – med 200 in 230 strojev, med 90 in 130 vozov, sani in tako dalje. Uničene so bile vse zaloge – moka, žito, fižol, krompir, sadje, kislo zelje, kisla repa, sušene ali prekajene mesnine, mošt, vino, češnjevo žganje itd. – približno 180.000 kg, pribl. 200.000 litrov živil, 300 ton krme. Odpeljanih je bilo 658 živali – konj, krav, prašičev, ovc, koz in perutnine. Skratka: uničeno je bilo življenje v gorski vasi na višini 800 m.

V bojih okrog Dražgoš je padlo 9 partizanov, 12 jih je bilo ranjenih. 13. januarja je bilo na Mošenjski planini ubitih še 12 partizanov, ki so se tja umaknili iz Dražgoš, pet pa jih je bilo ranjenih. Naravnost groteskni so podatki o domnevno pobitih nemških vojakih in žandarjih. Navajale so se številke tja do 1200 oseb. Prof. Tone Ferenc, ki je raziskal nemške vire, je ugotovil, da se število v teh virih ujema s številom mrtvih v grobovih v Kranju. Na nemški strani je bilo torej ubitih 27 policistov, 42 pa jih je bilo ranjenih.

Tu vidimo silen pritisk obeh strani na civilno prebivalstvo – in velikansko partizansko propagando. Ljudi, ki so dejansko hoteli živeti, kolikor je bilo mogoče mirno, marljivo delati in z družinami preživeti težke čase okupacije, so povsem zavestno spravili v hudo nevarnost, ker so hoteli doseči določen strateški cilj. Prebivalstvo so hoteli prisiliti, da bi se prav tako pridružilo partizanom, tam pa bi jih mogli pobliže seznaniti s komunistično ideologijo. Pogosto so se akcije odvijale kot v Dražgošah: kljub drugačnim obljubam so se partizani v trenutku nevarnosti umaknili ter vaščane prepustili okupatorjevemu maščevanju. Akcija okupatorjeve moči ni niti malo oslabila. Take akcije so dosegle samo to, da prebivalstvo v podobnem brezupnem položaju ni videlo druge rešitve, kot da se tudi poda v hribe in se pridruži partizanom. Le tako je bilo vsaj nekako zaščiteno. Kot civilisti so bili izpostavljeni tako okupatorjevi samovolji kot brezobzirni strategiji partizanov.

Je to res nekaj, na kar smo Slovenci lahko ponosni?

S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu