Vse bolečine, ki prihajajo od zunaj, niso nič v primeri s temno nočjo duše, če božja luč nič več ne sveti in Gospodov glas nič več ne govori. (sv. Edith Stein)

BOŽIČ NI DRUŽINSKI PRAZNIK

Božič ni družinski praznik (dr. Ivan Štuhec)

V dneh okrog krščanskega božičnega praznika bomo slišali različne verzije, kaj bi ta praznik naj bil. Najbolj pogosto bo rečeno, da je družinski praznik. To seveda ni res in s takšnim načinom govorjenja, ki ga pogosto prevzamemo tudi kristjani, zamegljujemo jedro božičnega praznovanja.

 Najprej si odgovorimo na vprašanje, kateri prazniki so družinski? Tisti, ki jih praznuje ožja ali širša družina in prijatelji, ki jih družina povabi na praznovanje. To so običajno rojstni dnevi članov družine ali različne obletnice. Danes so redke družine, ki praznujejo godovni dan svojih članov. Družinski prazniki niso zapisani v koledarjih. Tam najdemo državne in cerkvene praznike. O družinskih praznovanjih in obletnicah mediji poročajo samo, če jih v to praznovanje povabimo ali če gre za visoke jubileje znanih osebnosti. Božič v ničemer ne ustreza merilom, s katerimi lahko opredelimo družinske praznike. Če pogledamo v Slovenski etimološki slovar, bomo ugotovili, da družina, družinski, pomeni ljudi, ki so si najbližji, ali skupino ljudi s skupnimi interesi. Božiča tako ne praznujejo samo ljudje, ki so si najbližji in ki imajo skupne interese. Božič praznujemo vsi kristjani, neglede na to kateri Cerkvi pripadamo. Za to lahko govorimo o krščanskem prazniku, nikakor pa ne o družinskem, če tudi ga pri mizi praznujemo v družinskem krogu.

Novejša zgodovina praznovanja Božiča na Slovenskem nas v tem še kako potrjuje. Do leta 1952 je bil Božič v Sloveniji dela prost dan. V tem času je nastopila tako imenovana zadnja faza revolucije, ki je imela za cilj izločiti vero kot kulturni in javni faktor. V tem obdobju je bil ukinjen verouk v šolah in v nemilost so padli tisti sopotniki komunistov v Osvobodilni fronti, ki so bili kristjani. Najbolj razvpiti primer je bil Edvard Kocbek. Komunisti pa so si tudi na vso moč prizadevali, da ustvarijo v katoliški Cerkvi notranjo diferenciacijo, kot so to imenovali. Bistvo te diferenciacije pa je bilo, ločiti duhovnike na tiste, ki so za komunistično oblast in one, ki so proti.

V osemdesetih letih prejšnjega stoletja se je odprla javna razprava o praznovanju Božiča. Februarja 1984 so slovenski škofje pripravili pisno prošnjo, v kateri so se zavzeli za Božič kot dela prost dan. Dušan Šinigoj, predsednik komisije za odnose z verskimi skupnostmi, je nadškofu Šuštarju odsvetoval, da bi prošnjo poslali na republiško vlado. 17. novembra istega leta pa je jugoslovanska škofovska konferenca isto prošnjo poslala na Predsedstvo Jugoslavije. Odgovor je bil, da je praznovanje Božiča zasebna stvar državljanov. Dve leti kasneje je nadškof Šuštar ponovno poslal prošnjo na versko komisijo, za Božič kot dela prost dan. Poleg Jugoslavije takrat Božič ni bil dela prost dan v Sovjetski zvezi, Albaniji in Romuniji. Nadškof si je tudi prizadeval, da bi smel Božič voščiti vsem kristjanom in ljudem dobre volje po javnih medijih. Tako je leta 1986 nadškof Šuštar smel prebrati božično voščilo po radiu, predsednik Socialistične zveze Jože Smole (ki se ga je prijel vzdevek božiček) pa po televiziji. 19. januarja 1989 je bil sestanek med vodstvom katoliške Cerkve in političnim vrhom v Sloveniji. Iz zapisnika je razvidno, da bi vprašanje Božiča kot dela prostega dne bilo lažje rešljivo, »če pojmujemo božič ne le kot verski, temveč širše kot tradicionalni praznik Slovencev«. O tem so odločali partijski organi in na koncu verski svet pri Socialistični zvezi. Ljerka Bizilj tako v svoji knjigi Cerkev v policijskih arhivih zapiše, »ko je v slovenskih vrhovih »padla« odločitev za božič, tega ni vedel samo en član verskega sveta pri Socialistični zvezi: dr. Vekoslav Grmič. K razpravi se je javil prvi in bil proti, vsi drugi so bili za« (63).

Prizadevanje za Božič kot dela prost dan je tako potrebno videti v zgodovinski predpripravi za devetdeseta leta, ko smo na plebiscitu izglasovali samostojno, demokratično in pluralno Slovenijo. Božič je na žalost med tem postal predvsem potrošniški praznik in ostal tako, kot so takrat zapisali pri Socialistični zvezi, »širši tradicionalni praznik Slovencev«, v kar lahko uvrstimo tudi razumevanje Božiča kot družinskega praznika.

Od kot to vztrajanje, da Božič ni primarno verski praznik? Iz predpostavke, da je vera zasebna in ne javna zadeva in iz dejstva, da je vse, kar je krščansko, potrebno potisniti v področje privatnega. Pri nas je tako nekdanjo ateistično in marksistično ideologijo zamenjala sekularistična ideologija, katere moto je, da je potrebno živeti, kakor da Boga ni, oziroma ga ne sme biti. Na tej podlagi je potrebno vse, kar je krščansko, izriniti tudi iz območja kulture. Največ kar se lahko tolerira je tradicija in družinskost. Tradicija se bo počasi pozabila in izgubila, ostala bo samo še družina in njeno praznovanje.

Vendar Božič je nastal in bo obstal kot prvotno verski praznik. Praznik, ki odgovarja na vprašanje, kdo je Odrešenik? V Franciji živeči Jud Marek Halter, je v svojem romanu Marija, ki je izšel pri Celjski Mohorjevi leta 2011, med drugim predstavil zanimiv dialog med različnimi judovskimi strujami, ki so vsaka po svoje pričakovale Mesijo – Odrešenika. Eni so svoje mesijanstvo videli v fizičnem spopadu z rimskim imperijem. Drugi v popolnem umiku v kontemplativno življenje, tretji v dobesednem izpolnjevanju starozavezne postav. Vsem pa je bilo skupno, da se zlo premaga s takšnim ali drugačnim človeškim prizadevanjem. Razen Mariji in njenega najožjega okolja, ki je dopuščalo drugačno pot odreševanja, kot so bile tradicionalno judovske ideje. Danes ni nič drugače. Vsi ljudje iščemo poti odreševanja in reševanja. Vse nas vznemirja vprašanje zla in kako mu priti do živega. Vsi se soočamo in se bomo dokončno soočili s smrtjo. Vsi si postavljamo vprašanja smisla našega življenja. Vse nas zanima, kako doseči odrešenje. Poti sta dve. Ena je zgolj človeška, v vseh svojih različicah in druga je Božja. Je tista, ki dopušča in omogoča Bogu, da odrešuje po njegovi in ne po naši zamisli. Človeške variante smo bolj ali manj že vse preigrali in preverili: z nasiljem ne gre, s popolnoma pravično družbo tudi ne, z askezo in samodisciplino tudi ne, z blagostanjem in potrošniško zasičenostjo za gotovo ne. Nas lahko reši politika ali filozofija, znanost in razvoj, finance in gospodarstvo. Hvala Bogu ne, ker bi potem vsi protagonisti iz teh področij bili še bolj napihnjeni kot so sedaj, ko se jim njihovi odrešitveni načrti podirajo kot hiše iz kart. Kdo nas torej lahko reši, kdo je tisti veliki odrešenik, ki ga iščemo in sanjamo?

Tu je, leži v jaslih kot nebogljen otrok, popolnoma odvisen od odraslih. Tu je, kot nerojen otrok, ki nima glasu, če pa mu ga kdo hoče dati, je klican na sodišče zaradi sovražnega govora ali pa izbrisan iz avtobusnih reklam. Tu je, v tistih, ki jih po krivici vlačijo pred sodišča in jih po krivici obsojajo. Tu je, lačen, ki ne da nima hrane, ker je nebi bilo, ampak zato ker jo imajo eni preveč in v izobilju. Tu je, med begunci, ki ne dobijo dovoljenja, da bi lahko zapustili begunska taborišča in ker niso prave vere, da bi jim dodelili vizo. Tu je, med milijonskimi množicami lačnih in izstradanih, ki nimajo kaj jesti, ker drugi vlagajo v oboroževanje in sprožajo vojne na mesto, da bi nasitili lačne. Tu je, med tistimi, ki so zavedeni in ne vedo kaj delajo in zakaj tako delajo. Tu je med tistimi, ki so sprejeli, da je laž resnica in resnica laž. Tu je, ker je prišel med svoje, pa ga njegovi niso sprejeli.

In prav zaradi vsega tega, Božič ni in ne more biti družinski praznik. Božič je verski, odrešenjski in krščanski praznik. Tako je nastal in tako bo ostal. Sekularna država ga lahko razglasi za dela prost dan, ker spoštuje doprinos kristjanov k družbi. Kako pa ga kdo praznuje, je njegova svobodna odločitev. Kristjan ga praznuje s polnočno mašo na Sveti večer ali na Božični dan. Praznujemo ga tudi z jaslicami in drugimi simboli. Končno ga praznujemo tudi za mizo, v krogu najožjih in najdražjih. Za nas kristjane je to rojstni dan Božjega Sina, ki je družinski član vseh kristjanov in celotnega človeštva in prav za to ne more biti njegov rojstni dan družinski praznik. Razen, če mislimo na celotno človeško družino, na zemlji in v večnosti.

Vsem želim, da bi Božič praznovali kot odrešenjski praznik, v družinskem ali drugem skupnostnem krogu. V novem letu pa čim več rešitev in odrešitev, ki prihajajo po Božji volji med nas.

 

 
 
S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu