Svetniki niso vsi dobro začeli, vsi pa so dobro končali. Mi smo slabo začeli, končajmo dobro in pridružili se jim bomo v nebesih. (sv. Janez Vianney)

TEDEN KARITAS

Le od kod tista dva novčiča?

"Bog ne sodi po tem, kar damo, temveč po tem, kar zadržimo."

Priznam, da me je že od mladih let med vsemi svetopisemskimi zgodbami vdovina še posebej vznemirjala. Ob njej sem namreč prvič doživel salto mortale dojemanja urejenosti sveta. Sprožala mi je nešteto vprašanj, ki so me vodila v raziskovanje popolnoma nove logike življenjske drže, sprte z vsako meni dotlej znano logiko. 

Priznati moram namreč tudi, da sem kot 'otrok socializma' vdovo doživljal kot zatirano predstavnico delavskega razreda, ki s svojo revščino ponosno kljubuje bogatim lastnikom kapitala, hinavskim zatiralcem. Do tu je šlo gladko, potem pa se je zgodba sesula, ker je umanjkal revolucionarni korak, trk, razredni boj za pravico in pravičnost. Vdovina figura namreč ostaja popolnoma nevidna, preprosta, molčeča in ponižna. Ko spusti svoja novčiča v zakladnico, neopazno izgine. Skratka – skrajno politično nekorektno.

Še dobro, da jo opazi Jezus. Pa spet razočaranje: nobene akcije, nobenih barikad, nobenega pravičnega prerazporejanja bogastva, še celo nobenega revolucionarnega vzklikanja gesel. Samo prodorno opažanje dogajanja in umirjen poduk svojih učencev.

»Dala je največ. Dala je vse, kar je imela.« Tu se je začelo moje potovanje. Pravzaprav se je zdaj zabavno spominjati tega plezanja čez vprašanja v nek popolnoma drugačen svet. Svet, ki ga mnogi ne poznajo in zato ne razumejo. Le tako si lahko sicer razlagam pripombo nekega človeka na forumu, da želi s to zgodbo Cerkev samo izmamiti čim več denarja od ubogih ljudi, ki hočejo posnemati vdovo. Pač zelo 'materialističen' pogled na novčiče, ki so sicer duhovna valuta.

Kot otrok sem se najprej vprašal po vdovinih motivih. Je vedela, da jo bo Jezus opazil in ji je bilo to morda v zadoščenje? Ali pa morda tega ni ne vedela ne predvidevala, pa je vseeno darovala kvadrant, vse, kar ima. Vse! Čemu?

Težko razumeti otroku. A morda še teže povprečnemu odraslemu človeku 21. stoletja; samozadostnežu, ki so mu hiša, avto, kariera in družina (včasih celo v tem vrstnem redu) povsem dovolj za odrešenje in sploh ne opazi, da je prav zaradi te samozadostnosti vkleščen v strahu pred izgubo naštetega. Alojz Rebula bi vzkliknil: »Gorje sitim v duhu!«

Ja, ti najbrž res ne zmorejo drugače, kot tehtati in vrednotiti darovane novčiče ter občudovati vdovo skozi to vrednost. A vemo, da Bog ne sodi po tem, kar damo, temveč po tem, kar zadržimo.

Pred nekaj leti je papež Frančišek povedal zgodbo iz svoje prejšnje škofije. Oče je bil v službi, mati pa s tremi otroki pri kosilu in jedli so dunajske zrezke. Potrkalo je na vrata, najstarejši od otrok je šel pogledat ter se vrnil v kuhinjo z besedami: »Mama, berač je zunaj in prosi za hrano.« Mati je kot dobra kristjanka takoj vprašala: »Kaj naj naredimo?« Otroci so bili soglasni: »Dajmo mu nekaj!« Mati je vzela vilice in nož ter vsakemu odrezala pol zrezka. »Čakaj, čakaj, tako pa ne! Vzemi iz hladilnika,« so bili nejevoljni otroci. Mati pa je vztrajala: »Rekli ste, da bi mu radi darovali, in tako mu boste res dali od svojega…« Prava dejavna ljubezen ne daruje iz tistega, kar ostane, ampak iz potrebnega, ne daruje prostega časa, ampak 'zasedeni' čas …

Zakaj pišem o vdovi in darovanju? Zato ker se bližamo tednu Karitas, ko bomo o tem večkrat razmišljali. In ko se bomo najbrž spet spraševali, le od kod malim slovenskim ljudem tista dva novčiča. Znova in znova. Naj bo za Karitas, za Ukrajino ali Madagaskar, za domačega ali tujega človeka v stiski, za pomoč ob poplavah ali drugih nesrečah – samozadostnež bo dajal izgovore, mali slovenski človek pa bo vedno daroval dva novčiča.

Pri tem mi na misel pride še ena zgodba. Zgodba o razbitem in okrušenem čajniku, ki ni bil več uporaben in je pozabljen ležal v ropotarnici. Dokler ga ni nek možakar z izostrenim očesom opazil, vanj vsadil rože in ga postavil na okno, vsem na ogled. Ljudje so bili navdušeni! Pa ne nad čudovitimi rožami, ampak nad to nenavadno posodo, ki je ob rožah kar zasijala …

Lepa metafora.

Vendar, da ne bo pomote – ob okrušenem čajniku nimam v mislih ubogih, pomoči potrebnih ljudi, ampak prav nasprotno - nas, 'običajne' ljudi, našo egoistično zaverovanost vase, našo brezbrižno udobnost, oholost in apatičnost … - naše grde razpoke in okrušenost.

Prav ljudje v stiski pa so tista roža, ki lahko iz nas potegne najboljše – dobroto, sočutje, človečnost … Ob njej lahko mi zasijemo v vsej lepoti; v lepoti človečnosti. To je tisto, ko pravimo, da darovanje osrečuje dva – tistega, ki prejema, in onega, ki daruje …

Vdova je bila ena mojih prvih učiteljic polnosti odnosa, v katerem je merjenje kakršne koli količine brezpredmetno in zanesljiv kazalec polovičarstva.

Kdor zmore vdovino držo, je velik revolucionar. In kdor nosi njeno vero, temu »moka v loncu ne bo pošla in olja v vrču ne bo zmanjkalo« …

 Marjan Bunič

 
 
S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu