Najprej je prijatelja treba izbrati, nato ga je treba preizkusiti, naposled ga moramo sprejeti in po vsem tem moramo z njim ravnati, kot se spodobi. (sv. Elred Rievalski)

SVETNIKI ZA DANAŠNJI ČAS

Svetniki za današnji čas

28. 10. 2018 | Edvard Kovač | Naš komentar DRUŽINA

Svetnike si ponavadi predstavljamo kot ljudi z izjemnimi lastnostmi, kot osebe s posebnimi talenti in darovi, skratka skoraj kot nadzemeljska bitja. Bili naj bi jasnovidci, ki so sposobni brati, kar nosimo v srcu, tudi skrivnosti Boga in onstranstva naj bi imeli na dlani, poleg svojih poklicnih opravil naj bi često napravili čudeže, predvsem pa naj bi bili moralno čisti, podobni angelom ter hkrati nedosegljivi junaki.


Pa vendar so bili svetniki ljudje kot mi. Med njimi so bili bili zdravi in bolni, mladi in stari, uglajenih pa tudi nemogočih navad, veliki razumniki in zelo preprosti kmetje, tudi samo pastirji, nedavno tega je bila za svetnico razglašena celo sužnja Bakhita. Predvsem pa je potrebno sprejeti, da so imeli podobne težave kot mi in da marsikdo med njimi ni imel že po naravi lepega značaja. Prav tako so se tudi oni morali bojevati zoper svoje predsodke in razvade. Tako je npr. tudi o svojem duhovniku, resnično svetniškem Frideriku Baragu, njegov škof na sinodi v Baltimorju zapisal, da je misijonar Friderik Baraga trmast, neposlušen ter ne zna upravljati s cerkvenim imetjem, zato sploh ni primeren za škofa. Dogodki so pokazali, da je Bog vse te lastnosti obrnil v dobro, ko jih je preobrazil v junaštvo: trmo v veliko vztrajnost in zvestobo, nepokorščino v poslušnost Božjim vzgibom, ki so ga peljali k Indijancem, ter pomanjkanje smisla za preračunljivo ekonomijo v veliko darežljivost do njegovih ljubljenih Očipvejcev ob Velikih jezerih.

In tukaj smo pred odločilno razliko med nami, ki pač ne dosegamo svetništva, in svetniškimi osebnostmi, ki nas vznemirjajo in kažejo, da od svetništva nihče ni odpisan in da so lahko z Božjo pomočjo tudi veliki moralni padci začetek poti k svetosti.

Svetnik vsekakor pričuje za neki drugi svet, je trenutek večnosti med nami. Z dejanji nam razkriva neko drugo logiko, ki ni več logika uspešnosti, ampak logika ljubezni, ki je sposobna tudi zavestno kaj izgubiti.

Toda katere so vendar tiste lastnosti, ob katerih bi ljudje danes spoznali, da je v tem ali onem človeku resnično na delu sam Bog, saj gre za spremenjeno, svetniško osebnost?

Če prisluhnemo zahtevam mladih na sinodi v Rimu, potem bi lahko njihove zahteve strnili v tri poteze.

Najprej gre za sočutju s trpečimi. Sposobnost vživljanja v stisko drugega, mu prihajati naproti, z njim trpeti in mu stati ob strani, kar imenujemo tudi empatija, je lastnost, v kateri današnja mladina prepoznava na delu presežne vrednote Ljubezni in zasluti Boga. Svetnik je, kdor se ne boji trpljena in žrtve, kadar vidi, da lahko kaj stori za trpečega, krhkega in nebogljenega.

Druga lastnost, kjer vidijo mladi navzočnost Boga, je svobodnost. Mladim sta dobrota in ljubezen znak osvobajanja, kar pomeni, da imajo strukture, disciplina, tudi nauk svojo vrednost le, če prihajajo iz svobode duha. Z ljubeznijo svetnik presoja dogodke, zgodovinske trenutke in zna tudi svobodno spregovoriti.

In tretja stvar, ki si jo mladi želijo, da bi jih naučili današnji svetniki, je, da bi tudi sami znali govori z Bogom. Mladi se danes radi družijo, zato se najraje srečujejo v majhnih skupinah. Tudi na množičnih shodih iščejo svojo skupino osebnih prijateljev, ali pa jo sredi množice ustvarijo. Zato jim veliko pomeni, če jim Božji mož spregovori, kako on moli, kako se on pogovarja s presežnim in skrivnostnim Bogom.

Prav ta trenutek, ko to pišem, se škofje v Rimu naprezajo, da bi sestavili sinodalni dokument, ki bi dal tudi konkretne pobude. Zaenkrat soglašajo le v najbolj splošnih ugotovitvah in načelih. Kaj predlagati mladim, da bi tudi oni šli po poti svetosti, se pravi naproti velikemu razumevanju bolečine in stisk drugega, k empatiji? Kako jih povabiti, da bi se bojevali z ljubeznijo za svobodo? Kaj naj naredimo, da ne bodo naša svetišča samo lepi obredi, ampak tudi sveti kraji osebnega srečevanja z Bogom?

Sinodalni očetje ugotavljajo, da so krajevne cerkve zelo različne. Najbrž bodo morali marsikatero odločitev ali pobudo prepustiti kar vsaki celini, če že ne škofovskim konferencam. Tako bodo po sinodi tudi pred nas postavljena vprašanja: Kako naj mladi prepoznajo, da je v slovenski Cerkvi tudi svetost? Kje bodo videli usmiljenje, odpuščanje in sočutje? Kje bodo zaznali govorico svobode v ljubezni? In kje bodo srečevali Božje može in žene, ki jim bodo pomagali govoriti z Bogom, ko mu bodo sami hoteli izraziti svoje stiske in upe?


S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu