Najprej je prijatelja treba izbrati, nato ga je treba preizkusiti, naposled ga moramo sprejeti in po vsem tem moramo z njim ravnati, kot se spodobi. (sv. Elred Rievalski)

SMRT SVOBODI GOVORA - SVOBODA ENOUMJU

H. Jaklitsch: Smrt svobodi govora – svoboda enoumju

Pisalo se je leto 1946. Bil je 20. februar, ko je predsedstvo Narodne vlade Slovenije takratnemu Ministrstvu za pravosodje poslalo dopis, ki v uvodnem stavku podčrtano opozarja, da gre za strogo zaupno zadevo. V njem predsedstvo sporoča, da finančni zakon o proračunu dohodkov in izdatkov federalne Slovenije za dobo julij-december 1945 ne bo izšel v Uradnem listu, da ga je treba natisniti v posebni številki uradnega lista, ki naj ima staro glavo, in da naj se natisne samo dvesto izvodov, ki naj se v celoti pošljejo predsedstvu vlade LRS (točno določeni osebi v točno določeno sobo). Sledi zelo jasno navodilo: »Mislim, da je stvar jasna. ‘zgleda naj, da je bil zakon izšel v Uradnem listu dne 27. septembra 1945 v štev. 38a. O tem naj javnost ničesar ne izve.« Dopis se konča s krilatico ‘Smrt fašizmu – svoboda narodu’. Preden nadaljujemo – zadnji tajni uradni list SFRJ je izšel avgusta 1991, zadnji tajni uradni list v Sloveniji pa, po do sedaj znanih podatkih, leta 1988.

Na ta dopis sem se spomnila ob rohnenju zveze borcev zaradi zdaj že razvpitega intervjuja, ki ga je imel dr. Jože Možina z dr. Jožetom Dežmanom v enem izmed julijskih nedeljskih večerov na RTV SLO. V tem izredno gledanem intervjuju je, in verjetno je to cveto-ber borcev še posebej razkurilo, dr. Dežman brez dlake na jeziku, predvsem pa zelo preprosto, barvito in razumljivo razkrival pravo naravo t. i. narodnoosvobodilnega boja, v katerem je komunistična partija popolnoma hladnokrvno in preračunljivo izrabila domovinska čustva zavednih Slovencev, da si je primorila oblast. Zveza borcev je generalnega direktorja RTV pozvala celo k razmisleku, ali so »oddaje Možine, ki potvarjajo našo preteklost in posledično sejejo med nami razdor in sovraštvo, primerne ali pa bi jih bilo najbolje ukiniti«. Se pravi oddaje, kot so Pričevalci, ki so že od vsega začetka trn v peti »komunističnim inkvizitorjem«, kot jih je poimenoval dr. Dežman. Da jih Pričevalci tako zelo motijo, ni nič presenetljivega. Nekaj so namreč suhoparne številke in pavšalno obmetavanje z izdajalci, nekaj drugega pa so osebne in predvsem pretresljive zgodbe posameznikov, ki so na svoji koži in na plečih svojih družin občutili komunistično med- in povojno nasilje in krivice. Za borce, tudi tiste, ki prejemajo borčevske privilegije, čeprav so morda v času vojne še nosili plenice ali pa jih niti še ni bilo, je verjetno še najbolj boleče, da je med pričevalci vedno več takih, ki so bili med vojno (sprva) naklonjeni partizanom, nato pa so, ker so nasprotovali komunističnemu pohlepu in zlorabi vojne za njihov vzpon, v enaki meri občutili komunistično zlo kot »ta beli«.

Predsednik Turnšek je bil ogorčen, ker so se v oddaji »zamolčala ali pa ponarejala dejstva in dogodki«. O tem, da v pismu nobene ugotovitve oz. trditve, izrečene v pogovoru, z nobenim protiargumentom ni zavrnil, temveč je udrihal kar tako počez, predvsem pa z govorico, ki je dišala po tisti izpred sedemdesetih let, je bilo že toliko povedanega, da o tem tu niti ne bi pisala. Raje se bom vrnila k v uvodu omenjenemu dopisu, na katerega sem se, kot sem omenila, spomnila ob obtoževanju borcev glede ponarejanja dejstev in dogodkov. Če ta dopis (kot toliko drugih, nastalih pod peresom komunizma) ni popolna ponaredba, potem res ne vem, kaj je. »Javnost naj o tem ničesar ne izve,« je v njem jasno zapisano. To zahtevo ali bolje ukaz so ponavljali vsa naslednja desetletja.

Javnost naj ničesar ne izve o vrnjenih domobrancih. Javnost naj ničesar ne izve o izpuščenih iz zaporov in na poti domov umorjenih. Javnost naj ničesar ne izve o čistkah v partizanskih vrstah ali o tem, da je partizanska stran pomorila več Slovencev kot okupator. Javnost naj ničesar ne izve o sodelavcih udbe in njenih/njihovih metodah dela. Javnost naj ničesar ne izve o privilegijih komunistične elite (o teh je Študijski center za narodno spravo izdal celo knjigo). Javnost naj ničesar ne izve o preganjanjih zaradi prepričanja (Angela Vode je bila persona non grata vse do svoje smrti). Javnost naj ničesar ne izve o vsebini povojnih arhivov.

»Javnost naj ničesar ne izve,« ponavljajo tudi danes, samo da zdaj to poimenujejo drugače. »Odgovornost pomeni sprejeti odločitev, da se o določenih zadevah ne bo poročalo in o določenih stališčih ne bo razpravljalo. To ni cenzura, ampak odgovorno medijsko delovanje,« je odlično ubesedila razmišljanje levičarskega mainstreama, kot se danes moderno reče, ena od sodelavk Mirovnega inštituta in seveda ‘medijska strokovnjakinja’. Bolj jasen poziv k cenzuri in omejitvi svobode govora vsem, ki drugače mislijo, si težko zamislimo. No, k temu je z uvedbo spletne policije še pred volitvami pozival podmladek stranke, ki je v novi vladi prevzela Ministrstvo za pravosodje. Tisto ministrstvo, ki je bilo pred dvainsedemdesetimi leti pozvano, naj »javnost ničesar ne izve«. Javnost naj ničesar ne izve o nevzdržnem zadolževanju države zaradi nenasitnih apetitov udbomafije in njenih podanikov. Javnost naj ničesar ne izve o kraji znotraj državnih podjetji, o iranskem pranju denarja, o nelegalnih prehodih meje, o statističnih podatkih glede nasilja, povzročenega s strani migrantov. Javnost naj ne izve, da se mnogim zdi teorija spola čista norost, »omračitev uma«. Javnost naj ne izve za množične shode v podporo življenju, dostojanstvu vseh, tudi umirajočih in bolnih. Celo ono bi lahko ponovili »javnost naj ničesar ne izve o privilegijih komunistične elite« ali pa javnost naj ničesar ne izve o vsebini povojnega arhivskega gradiva, kar je še ohranjenega. Samo izraz komunistična bi bilo treba zamenjati, saj si danes pravijo drugače – »napredni« in »odprti«.

 

Ogorčenje nad intervjujem je izrazil tudi na novo (in prvikrat) izvoljeni poslanec držav-nega zbora, ki je svoje javno pismo, naslovljeno na generalnega direktorja RTV, zaključil s (praktično identičnim) pozdravom kot je oni iz leta 1946: Smrt fašizmu – svoboda narodom. Vse lepo in prav. Leta 1991 smo v ustavo jasno zapisali, da je vsakomur »zagotovljena svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja«; lahko bi še dodali – če le tega človek izraža spoštljivo. Torej ima tudi poslanec kot človek pravico povedati svoje mnenje kadarkoli in kjerkoli, če je le spoštljiv. Toda uporaba pozdrava totalitarnega režima na dopisu z glavo državnega zbora naše države pa upravičeno zbudi ogorčenje pri vseh, ki so si želeli samostojno in demokratično Slovenijo; vseh, ki so zanjo v osamosvojitveni vojni dali življenje; vseh, ki so bili pod tem pozdravom poslani v povojna koncentracijska in delovna taborišča, doživeli politično gonjo, odvzem premoženja ter/ali so bili pod tem pozdravom krivično obsojeni na dolgoletne zaporne kazni. Taka zloraba glave državnega zbora upravičeno zmoti vse, ki hočemo živeti v svobodni, demokratični in pravni državi. V državi, kjer pravice enega/ene skupine niso nad pravicami drugega/ druge skupine, ampak smo vsi enakopravni! V državi, kjer imajo prostor na nacionalni televiziji tudi tisti, ki sedemdeset let niso smeli spregovoriti. Vsaj ne na glas ali javno. Saj veste, v duhu zgoraj napisanega – o tem naj javnost ničesar ne izve.

Poslanec iz stranke, ki domuje na naslovu nekdanje Komunistične partije, tistim drugim, ki morda nosijo drugačno zgodbo, kot je zapisana v njihovih uradnih zgodovinskih čitankah, torej ne priznava pravice do svobode govora. Nadnje kliče pogrom in pregon, čeprav v istem pismu izraža svojo skrb, ker želi del politike prepovedati kopanje drugače verujočih v burkiniju, ter opozorja, da po Evropi in v Sloeniji straši pošast nacionalizma, ksenofobije, islamofobije in sovraštva do drugih, zaradi česar si »takšnega revidiranja zgodovine na nacionalni televiziji ne bi smeli privoščiti«. Mimogrede, tudi on svojega poziva k cenzuri na RTV ni podprl s konkretnimi dokazi in argumenti, s katerimi bi ovrgel navedbe obeh zgodovinarjev, ki sta dobila besedo na javni televiziji tistega nedeljskega večera. Še bolj strašljivo je, da je lahko tako izključujoč človek, ki nima niti še štirideset let in ki naj bi se večino svojega življenja napajal v vrednotah demokracije in spoštovanju drugega. Naj ga torej ob tem zavzemanju za drugače verujoče in njihovo pravico do kopanja v obleki spomnim, da prav njegova stranka najbolj trdovratno nasprotuje uresničitvi odločbe ustavnega sodišča, s katero je to ugotovilo diskriminacijo otrok, ki obiskujejo zasebne šole. Pri tem je iz besed in ravnanja stranke in njenih poslancev (privržencev) popolnoma jasno, da je njihovo nasprotovanje naperjeno izključno in samo proti katoliškim šolam. Saj razumem njihov strah. 0,3 odstotka generacije se vsako leto izmuzne njihovemu neposrednemu ideološkemu nadzoru, ki so ga vzpostavili v javnih šolah. Naj bo gajba še tako velika, eno »gnilo« jabolko lahko uniči vsa druga … Od poslanca, glede na njegovo pismo, torej pričakujem, da bo napel vse sile, da bo stranka, ki ji pripada, naredila vse in še več za čimprejšnjo odpravo diskriminacije otrok na podlagi (katoliške) vere. Kar pa se tiče prepovedi revidiranja zgodovine, h kateri je pozival, pa bi si želela njegovega nekoliko boljšega poznavanja zakonitosti zgodovinopisja. Ni obdobja v zgodovini, ki bi bilo enkrat za vselej opisano. Vsak na novo odkrit dokument, pričevanje, arheološki ostanek zahteva ponoven razmislek o določenem času in dogajanju. Za podkrepitev tega naj si izposodim odgovor prof. dr. Kajetana Gantarja, izrečen v intervjuju, ki ga je pred časom dal za Zavezo: »O Juliju Cezarju smo se dolgo učili, da je bil največji rimski državnik, da je delal za dobrobit Rimljanov, danes pa vemo, da je v Galiji nad keltskimi plemeni, ki niso bila nepismena, naredil pravi genocid.« Sicer pa naj mladega poslanca še spomnim, da so pravzaprav ‘njegovi’ največji mojstri njim prilagojenega `revidiranja’; da vsa ta desetletja interpretirajo zgodovino tako, kot jim paše; glede na trenutne potrebe za ohranitev oblasti. Najprej je bila komunistična revolucija, potem je ni bilo, zdaj je spet. Bili so povojni poboji, drugič spet ne, saj naj bi vojna pri nas trajala še globoko v poletje 1945. In tako naprej in naprej. Mimogrede, upam, da bo poslanec, ki s prstom kaže na drugače misleče in jih v pismu lahkotno obtožuje nacionalizma, ksenofobije, islamofobije in sovraštva do drugih, z enako obtožujočim javnim pismom obsodil vse, ki nasprotujejo pokopu med vojno pomorjenih Romov na ljubljanskih Žalah. Pričakujem, da bo odločno obsodil vse, ki zlivajo gnojnico po tistih, ki v ljubezni do domovine vidijo vrednoto, vse, ki katoličanom zanikajo pravico do aktivnega vključevanja v sodobno družbo, in vse, ki (skoraj) z inkvizicijsko gorečnostjo napadajo tiste, ki zagovarjajo spoštovanje človeka od njegovega spočetja do naravne smrti. Da je »javnost naj ničesar ne izve« še danes vodilo kontinuitetnih strank, smo bili priče v času nastajanja nove vlade, ko se v medijskem prostoru ni prav dosti razglabljalo o strokovnih kompetencah ljudi, ki so prevzeli vodenje države, in o njihovih zakulisnih povezavah ter botrih, kar bi sicer upravičeno pričakovali.

Smo pa bili zelo podrobno seznanjeni z delovanjem Štajerske varde. Tudi prva novica zgodaj zjutraj po prisegi v internetnih medijih ni bila nova vlada, temveč obrobne novičke. Tako smo v »najbolj obiskanem spletnem portalu« najprej izvedeli, da je pes ugriznil otroka. No, morda je bila pa tudi to svojevrstna simbolika, s katero je medij, zavedajoč se (obvezne in ne)predpisane (samo)cenzure, želel kaj sporočiti. Javnost naj torej ničesar ne izve. To je mantra kontinuitete, to je mantra »odprtih« in »naprednih«. To je podlaga za cenzuro vseh, ki drugače mislijo. Pred sedemdesetimi leti so take zmetali v jame, danes jim demokracija, kolikor je vendarle imamo, vpetost v evropski prostor in internet tega ne omogočajo. Toda nastopa čas, ki bo zopet prinesel (pravzaprav je že pred vrati) boj za pravico do svobodne besede, svobodne misli. Pravico do drugačnega pogleda na svet in človeka, kot ga hoče vsiliti radikalna levica. Že današnji čas nam kaže, da bo ta boj trd, krut, neusmiljen in izključujoč. Na nas je, da se ne pustimo ustrahovati, da ne podležemo zmerljivkam, ki jih lepijo na normalnost, čeprav bo težko, glede na to, kdo obvladuje medije, šolstvo in sploh javni prostor. Toda vedeti moramo: če imamo radi svojo domovino, še nismo ksenofobi; če zagovarjamo družino, v kateri sta oče in mati, še nismo homofobi; če opozarjamo na nekompatibilnost islamskega dojemanja žensk s položajem žensk v zahodnem (v krščanstvu utemeljenem) svetu, še nismo islamofobi; če obsojamo žrtvovanje slovenskega človeka in njegove zvestobe narodu za potrebe komunističnih elit, še nismo izdajalci in kolaboracionisti. Bodimo torej čuječi in se z vso srčnostjo postavimo za vrednote, na katerih so naši predniki gradili Evropo in našo domovino. Brez skrbi, med njimi sta bili tudi odprtost in sprejemanje drugačnosti.

ČASNIK, 18. oktober 2018

Prispevek je bil objavljen tudi v Zavezi 109 XXVIII(3), oktober 2018, str. 7-10.

S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu