Na podobno vprašanje je odgovoril papež Frančišek, ki je ob obisku Irske navdušil in opogumil Cerkev na Irskem in po vsem svetu na festivalu družin v Croke Parku. Pred 80.000-glavo množico je dejal: »Ljudje pravijo, da je Katoliška cerkev mrtva … jaz ne mislim tako.« Tudi zbrani na stadionu smo doživljali isto resničnost. Ob ubranem prepletanju glasbenega in plesnega izročila s pričevanji družin iz različnih delov sveta, ki so šle skozi preizkušnje medsebojnih napetosti, vojne, bega od doma in vsega drugega ...
Skozi celotno srečanje sem doživljal vso to pestrost resničnosti. Vsak dan je bilo na voljo veliko delavnic in predavanj, ki so snov zajemala iz posinodalne spodbude Radost ljubezni. Težko mi je bilo izbirati. Tehtal sem med odličnim prof. Roccom Buttiglionejem, ki je predaval o teologiji telesa Janeza Pavla II., in delavnico o podpori novoporočenim parom v družini. Radovednost je dajala prednost filozofu, pastoralna skrb se je odločila za novoporočene pare. Sprehodil sem se po prizoriščih za mlade in najmlajše. Povsod so me sprejeli zavzeti prostovoljci, nosilci tega srečanja – samo pri sklepni maši s papežem jih je bilo 7.000. Zanimalo me je, kaj se dogaja v prostoru, ki je vabil z naslovom Youcat for Kids. Kaj ponuja ta katekizem za otroke? Komaj sem vstopil, je pristopil gospod in mi začel razlagati, da v tem šotoru učijo družine umetnosti pogovarjanja. Čudovito! Koliko naših družin bi potrebovalo učenje te umetnosti, ki smo jo pozabili.
In druga umetnost, o kateri so nam spregovorili na delavnici: Družina, ki moli skupaj – Najti čas za molitev v digitalni dobi. Vsak iz svojega življenja sta spregovorila španska novinarka ter televizijska voditeljica in kapucinski brat, ki vodi dom duhovnih vaj na Irskem. Tako zelo sta si ti dve življenji različni, a vendar se dopolnjujeta. Družina lahko od obeh črpa ideje za molitveno življenje, kajti družina, ki moli skupaj, ostane skupaj.
A jedro družine ostaja zunaj nje, čeprav mora postati njeno najintimnejše središče. Molitveni prostor je bil na sredini sejmišča, kjer je bilo srečanje. V njem je bilo izpostavljeno Najsvetejše. Jezus nikoli ni bil sam. Kadarkoli sem zavil v ta prostor, sem bil presenečen, koliko ljudi je klečalo, sedelo, molilo. Bili so v nekem drugem svetu. Bili so v odnosu. Živeli so življenje. Mladi in stari. Vseh ras in kultur. Katoliškost na tristo kvadratnih metrih.
Središče dogajanja je bila nedvomno evharistična daritev vsako popoldne. Pred njo je bilo predavanje pomembnih ljudi v življenju Cerkve. Dragoceno. Sledilo je pričevanje družin iz vseh mogočih in nemogočih razmer. Družinskega očeta, kako se je sredi morja v čolnu, s katerim so želeli v varnejši svet, ustavil motor. Dvakrat. Kot bi se ustavilo srce, je dejal. In potem sveta maša, Jezus, ki ostaja med nami kot Beseda in Kruh življenja. Besede so prešibke, da bi se približale resničnosti.
Naj vse povzamem v enem dogodku. V petek smo imeli čudovito mašo, ki jo je daroval kardinal Kevin Farrell, prefekt Kongregacije za laike, družino in življenje. Na začetku obhajila je začelo deževati. Z vetrom, kot se spodobi za Irsko. Ne morem reči, da je bilo v tistem trenutku moje razpoloženje na višku. Čez nekaj minut, preden je kardinal podelil blagoslov, se je na vzhodu zarisala ena najlepših mavric, kar sem jih videl v življenju. Brez dežja in brez sonca ni mavrice. Bog je obnovil svojo zavezo z Mojzesom in z vsemi rodovi do danes. Kako bi se človek ne spomnil Izaijeve misli: »Jaz te ne pozabim.« Ne, ne Katoliška cerkev in ne družina nista mrtvi.
Stanislav Zore,
predsednik SŠK
Evangelij družine – veselje za svet
2. 9. 2018 | Stanislav Zore | Prva stran
Svetovno srečanje družin na Irskem
Kaj je evangelij družine? Kaj je veselo oznanilo družine? Morda lahko vprašanje postavimo tudi drugače: Ali je družina še vesela vest, veselo oznanilo?