Najprej je prijatelja treba izbrati, nato ga je treba preizkusiti, naposled ga moramo sprejeti in po vsem tem moramo z njim ravnati, kot se spodobi. (sv. Elred Rievalski)

UMRL DR. ANDREJ CAPUDER

Ni križan, kdor se prekriža

29. 5. 2011 | Ksenja Hočevar | Slovenski čas

Dr. Andrej Capuder, profesor, književnik, politik, diplomat 

»Tamle na polici so moje knjige, če jih preštejem, jih je zdaj že petindvajset,« pokaže knjižno omaro, ko sediva v dnevni sobi obnovljenega Fondovega bloka ob bežigrajskem stadionu. Medtem ko nama njegova soproga Majda postreže s kavo, nadaljuje: » Kar vesel sem, ko jih gledam: prevodi velikih avtorjev, moji lastni romani, eseji, črtice, politični in filozofski spisi, dnevnik, zdaj na koncu še poezija. Malokateri Slovenec ima tako velik in raznovrsten opus.« 

 

Prevajalec, profesor, esejist, romanopisec, filozof, politik, ambasador, pesnik ... Gospod Capuder, kakšen je pravi vrstni red naštetega? Kaj vas najbolje označi? 

Moram reči, da sem tudi sam v zadregi, kako naj se »opredalčkam«. Po osnovni izobrazbi sem vendarle profesor, trideset let sem poučeval francosko književnost na univerzi, tudi moja stroka je tista, ki me je usposobila ne le za intelektualno delo, ampak tudi za lastno ustvarjalnost; pa tudi naj se sliši še tako čudno za politično delo. A če tvegam oznako, bi rekel, da sem filozof in pesnik. Danes je ta kombinacija visoko cenjena: pesniki bi bili radi filozofi in narobe. Malokomu pa se posreči, da je oboje. Za to je potrebna šola. In milost, ki je nima vsak. Moj veliki start v poezijo, literaturo in življenje je bila Dantejeva Božanska komedija in Dante je bil pesnik, filozof in kristjan. In ob vsem še politik. 

»Poeta storil si me in kristjana,« pravi Dante Vergilu. Torej bi vi mogli dati enak kompliment Danteju? 

Pri dvajsetih sem na romanistiki, ob pobudi pokojnega prof. Nika Koširja, naletel na ta veliki tekst in desetletje z Dantejem me je kot začaralo. Takrat so bili v deželi še svinčeni časi, sam pa sem jih prebil v sanjskem svetu Božanske komedije. Prevajal sem in bil srečen. To je bil moj avtonomni svet, pa tudi obramba pred dobo, ki ni bila prijetna. Bila so komunistična leta, ki so mladeniča z mojim značajem in izkušnjami, filozofsko in versko usmeritvijo odbijala. Na neki način sem se z Dantejem reševal. Zame je bila to žlahtna karantena. Resnično sem živel paradoks: biti mlad, srečno poročen, oče treh hčera, pa zamaknjen v onstranstvo! Formula je bila dobra, a botrovala ji je tudi doba. Idealni svet visoke poezije in filozofije me je osvojil in zaznamoval, od Dantejevega duhovnega kapitala nisem nikoli nehal živeti. Bil je moja prava »univerza«, četudi so me za doktorat prisilili v svet demonije, v francoski nadrealizem. A tudi tam me Bog ni zapustil, našel sem Bergsona. 



Niste ostali pri prevajanju. Kaj vas je kasneje v življenju gnalo na tako različna področja ustvarjanja in delovanja? 

Vsaka stvar za začetek potrebuje veliko idejo, ki sproži tudi potrebno junaštvo. Danteja sem se lotil, če hočete, z neko prepotenco. Ampak to mlademu človeku pristoji. Hudo je, če so prepotentni stari. Moja mladostna prepotenca se je kazala v tem, da sem hotel iz sebe iztisniti veliko, absolutno, tudi če nisem bil prepričan, ali mi bo na koncu uspelo. Vprašanje, zakaj sem rinil na toliko področij, ni preprosto. Vzrok je bil moj fizični ali metafizični nemir. Šel sem v življenje z noro idejo in srečevale so me nore, nepredvidene prigode, ki sem jih uresničeval. Nobena »prigoda« ni bila lahka, vsaka je bila prigarana. In še kot zanimivost: vsaki od teh prigod profesura, politika, diplomacija, celo žena in družina! sem najprej rekel »ne«. Ki se je kasneje, včasih zelo hitro, spreobrnil v »da«. Evangelij, mislim da po Mateju, govori o dveh sinovih, ki ju je oče poslal na delo v vinograd. Prvi je rekel »da« in je šel, a se ni izkazal, drugi pa je rekel »ne«, a se nato premislil in vrnil in svoje delo dobro opravil. Jaz sem ta zadnji. Naj še dodam, da se mi je ta vrsta spreobrnjenj morda najbolj splačala pri družini. Sad je najinih osem vnukov. 

Ob velikih prevodih za Dantejem je prišel še Petrarka in drugi ste izražali tudi sebe, v začetku predvsem v romanih in esejih. Je velika vednost o vrhunski literaturi hromeča za lastno ustvarjalnost? 

Vsi pesniki so se najprej učili. Tisti, ki tega ne prizna, je lažnivec in še slab pesnik povrhu. Vednost ne škoduje ustvarjanju. Seveda pa je pomembno, za kakšno vednost gre. Z Dantejem se je šolala moja pesniška občutljivost, ostrilo videnje. Gorazd Kocijančič bi rekel »uzrtje«. Ki pa se je »reiificiralo« v konkretnem času in prostoru, v moji sprotni situaciji. Kot rečeno, začel sem kot pesnik, a do lastne pesniške zbirke nisem prišel, saj tedanji politični in estetski mlini Andreja Capudra niso spustili zraven. Poezijo sem pozneje zamenjal s prozo in z esejistiko, s političnimi spisi sem razburkal slovenske vode, ki bi najraje stale pri miru in se še naprej usmrajale. Prevajanje mi je bilo bivanjska nuja z družino smo živeli v enosobnem kletnem stanovanju, moral sem nam omogočiti normalno bivanje. Če bi mi oblast kot mlademu profesorju preskrbela stanovanje, tako kot ga je tisočim priseljenim z Juga, nikdar ne bi bil toliko prevedel. Pomagati sem si moral sam, vse to pa mi je širilo obzorje. Kasneje je prišla še tista globlja nuja po notranjem izrazu in nastala sta, med drugim, dva velika romana Rapsodija 20 in Iskanje drugega, ki se jima je pred kratkim pridružil še tretji, Reka pozabe. Nosestavljavci antologij, delivci nagrad in priznanj mojih romanov in esejev ne upoštevajo, ustrezam jim le kot prevajalec. Neka anatema površne in demonične dobe leži nad mano in me ne izpusti. To usodo lahko samo sprejmem, svoje sem napisal in izpovedal. 

Kot Kierkegard? Pri njem ste dobili navdih za romane, pravite.

Ne samo za romane, pač pa tudi za neko življenjsko držo. Pri Kierkegaardu, avtentičnem in upornem kristjanu, se življenje izpeljuje prek neke bitne zareze, preko rane, ki je zarezana v posamezniku in v narodu. Kjer se ti dve rani spojita, dobiš žlahten vir rapsodije, neko izpoved, žalostinko, pa tudi poveličanje in očiščenje. Do tega sem prišel s pomočjo njegove knjižice Bolezen za smrt, ki je osmislila mojo najglobljo mladeniško izkušnjo. V Rimskih sonetih imam verz: Obup sem preobračal v božjo hvalo/, kar me je udarilo/, mi je služilo. To je Kierkegaard pa ne samo on. V tem verzu je izpovedan moj rožni venec, vsa dolga pot skozi najbolj raznovrstne prigode, tu je usidrano moje krščanstvo. Ne vem, če bi ostal kristjan čeprav sem bil tako vzgojen , če ne bi spoznal in »prežvečil« tistih velikih avtorjev, ki so »iz tesnobe prešli v ekstazo «. To je notranje gibalo, notranja »rana« vseh zaznamovanih. Tisti, ki ni bil notranje ranjen, ga ni. 

Ste krščanski pisatelj? 

Precej nenavaden. Ne bi rad veljal za vzorec, kajti vsaka doba ima pravico do svoje ponovitve krščanstva. Morda v mojih delih ni katoliške teze, kot na primer pri Alojzu Rebuli. Pri meni nastopajo junaki, ki svojo »tezo« izbojujejo z akcijo, s tveganjem in življenjem, skratka z »eksistenco«. Izrecnih razmišljanj o veri in o Bogu pa pri meni ne boste našli. Pokojni dr. Joža Mahnič, predsednik Slovenske matice, kjer so izšli vsi moji romani, je nekje zapisal, da iz mojega pisateljevanja odseva želja po resnici, dobroti in lepoti. Skratka klasični verum, bonum, pulchrum. Če naj te tri metafizične oznake veljajo tudi za pisanje in verjetno bi morale veljati , si jih jemljem kot največji kompliment. Dodal pa je, da je moje pisanje bolj za »izbirčne«. To the happy few, kot bi rekel Stendhal. 

Kakšen je vaš credo? 

No, če vzamem tri krščanske vrline, kot so vera, up in ljubezen, bi rekel takole: za vero sem preveč kritičen, za ljubezen preveč šibak, za upanje pa me je ravno prav (smeh) … Upanje je nekaj, kar odpira, kar daje dih. Upanje je bitka za možnost, pravi Kierkegaard. Moja šola in tudi življenjska izkušnja mi pravita, da smo ljudje nenehno, vsak trenutek nagnjeni v zadrgnjenje, v strjevanje, v sebičnost in predsodek jaz pa se trudim, tako v življenju kot v pisanju, za odpiranje, za dih navznoter in navzven. V to smer gre moja misel, moj eros. Samo človek, ki se odpira, je sposoben ljubezni. Ob vsej čutnosti sem izrazito razmišljujoč človek in ob tej dvojici vpreženih konj kobil, kot pravi Parmenides! ravnam svoj voz že skoraj sedemdeset let. Doslej ga še nisem uspel zvrniti, kar je prava milost. 

Torej najprej razumete, nato verujete? 

Ali narobe. Obe dilemi sta navzoči že pri sv. Avguštinu ta svetnik je do vere prišel skozi um, vendar tisti »visoki um«, ki je po Plotinu hkrati tudi videnje. Seveda je misel zame nadvse pomembna: v svoji prvi pesmi, objavljeni pred desetletji v reviji Problemi, jo prosim, »Misel, položi vame mir!« ne le pragmatična misel, ampak duhovna misel. Osmišljanje misli, kot bi rekel Aristotel. V tem smislu se najdem kot božji otrok. Veselje do misli, do tistega žlahtnega razmišljanja, ki je hkrati analiza in sinteza, misel, podložena s pravo intuicijo, odprta v nadnaravo, to je poklic slehernega intelektualca. Neki antični pisatelj je rekel, da je dolžnost vsakega človeka, da razmišlja o žlahtnih rečeh. Tega je danes izredno malo, kajti reči, o katerih razmišljamo, so navadno zelo pritlehne. Te pa te odvračajo od zbranosti in mišljenja. Svet drvi v strahovito raztresenost. Če hoče kdo visoko razmišljati, ga hitro pobijejo z raznimi cinizmi in relativizmi. Ali preusmerijo na računalnik. 

Intelektualec, ki se ne srečuje z živo mislijo, oleseni? 

Všeč mi je ta vaš izraz »oleseni«. Zdi se mi nadvse primeren za cerkvene strukture. Skrb zbujajoče je namreč dejstvo, da smo v bistvenih dilemah modernega sveta slovenski kristjani še vedno bolj nagnjeni k statiki kot k dinamiki. Z izjavo na nekem predavanju, da gre Cerkev v smer restavracije in ne nove evangelizacije, sem amrazjezil kardinala Rodeta. Vračamo se k preživelim oblikam bogočastja in pobožnosti, kar se meni zdi, da nima nobene prihodnosti. Seveda bo ljudska pobožnost kot katoliški ritual vedno obstajala, tudi jaz se ga udeležujem, toda podložen mora biti z duhovnim razpoloženjem. V sonetih sem zapisal verz: Zaprli so mi Kristusa v zidove,/za malto poskrbela je doktrina. Vera ne bi smela biti samo pripadnost, forma mentis. Ob Kristusu nam ponujajo še veliko »balasta«, ki je ovira, da ljudje ne najdejo več poti v Cerkev. Verjamem, da je Kristus alfa in omega, začetek in konec vsega. A za to, da ga doživiš v polnosti, ni dovolj dogma ali blagoslovljena voda. Ni križan, kdor se prekriža. 

Če prav razumem, trdite, da si lahko kristjan, četudi nikoli ne prestopiš cerkvenega praga ... 

Tega ne trdim. Kot otrok sem hodil v cerkev in bom hodil, dokler me bodo nosile noge. Čeprav mi gre vedno teže, pridige so slaboumne, liturgija je zmešana, ljudskega petja ni več. Zato pa razumem tiste, ki jih sveta maša odbija. Razmišljam o tem, kako bi bila ob instituciji Cerkve bolj prisotna tudi »nevidna Cerkev«, kjer se najdemo vsi, tudi tisti, ki nismo fizično zraven. Včasih se mi zdi Cerkev kot stara topnjača, ki je povsem odslužila. Drugič pa jo vidim kot nosilko najbolj žlahtne tradicije. Če samo pomislim na naše prednike, na vse tiste rajnke, ki so v njej živeli in umrli z rožnim vencem v roki … Posebna oblika ljubezni, tako pravi Kierkegaard, je tudi ljubezen do pokojnih. A na to malokdo pomisli. Zato pa je treba odkrivati preteklost. Vedno me je zanimala tako imenovana »profetska« linija v Cerkvi, ki jo najdem že pri apostolu Pavlu, nato pa pri velikih duhovnih mislecih, kot so Meister Eckhardt, Joachim de Flore, Teilhard de Chardin in drugi. Ti veliki možje niso odklanjali »raz-voja« v fizičnem, pač pa so ga prevpregali z »za-uvojem« v duhovnost. »Bil sem skrit zaklad in želel sem, da bi me spoznali,« govori Bog na uho arabskega mistika. To se mi zdi lepo povedano. Bolj kot vera v Boga me mika odkrivanje Boga, v sebi, v drugih, v umetnosti, naravi, zgodovini. Celo v politiki. 

Pa sva prišla še do enega poglavja vašega življenja, politike. V vsakem pisatelju tiči politik? 

Zlasti če je pravi pisatelj. Zgodovina pozna precej primerov takšnih »dvoživk«: Dante in Petrarka sta bila politika, Claudel in Andrič sta bila poklicna diplomata. Mene je v politiko potisnilo naključje. Bilo je to zgodovinsko obdobje osamosvajanja, Slovenija je klicala in sem se odzval postal sem poslanec, minister, kasneje diplomat. Hitro sem videl, da je politični poklic posilstvo moje notranje narave, ampak človek mora tudi skozi situacije, v katerih ni rad. Ponudbo za kulturnega ministra sem od Lojzeta Peterleta sprejel z vso odgovornostjo, z navdušenjem, pa tudi z vso politično naivo. Nihče od nas ni bil politično šolan, streljali smo kozle kot za stavo. A samostojnost Slovenije je bila tako močna »situacija«, da nisem mogel reči ne. Ne pozabite, da sem po petdesetih letih komunistične deformacije pristal kot prvi kristjan na mestu kulturnega ministra, in tega dejstva mi leva kulturna in politična javnost ni mogla oprostiti. 

Najbolj so vam zamerili tisti ora et labora, moli in delaj, nagovor menihom v stiškem samostanu ... 

To lepo sintagmo iz 6. stoletja sem izrekel v cistercijanskem samostanu ob praznovanju visokega jubileja. Besede bodo cum grano salis večno aktualne. Kaj pomeni delati, vemo vsi, še posebno tisti, ki delajo mnogo ali preveč. Kaj se pravi moliti, pa je danes vse bolj problematično. Ne gre samo za neko poklekovanje in premikanje ustnic. Molitev je posebna drža, je meditacija, je ponotranjenje, je vzgoja srca. Ob vsem, kar nas žene v zunanjo dejavnost, v norijo tega sveta, se zdi molitev kot prezračevanje naše »notranje kamrice«, podobno kot se menjata vdih in izdih. Če mi za kakšno izjavo ni žal, potem mi ni prav za to. Stavek je sodoben, da ne more biti bolj. Sleherno delo, da ne postane zasvojenost ali bolezen ali gospodovalnost, je treba sproti uravnovešati s tišino, z zbranostjo in samoto. Da se bo posamičnik tretjega tisočletja prej ali slej zatekel k »osebni terapiji«, ki ji s starim izrazom rečemo molitev, o tem ni dvoma. Ali bo pri tem klečal ali stal na glavi, pel, molčal ali kričal, je stvar osebne izbire. Evropo danes preplavljajo vzhodni religiozni vzorci, islam je na pohodu vse te smeri nam ponujajo novo duhovnost, ki se zdi, da izziva, če ne kar izpodriva našo tradicionalno krščansko držo. Zlasti kadar postane malikovanje besednih vzorcev in kultnih navad. Ali pa histerija, množice in posameznika. 

Ali je v družbi, kot je slovenska, težko biti kristjan? 

Ni lahko. Pol stoletja komunizma nas je kristjane naredilo za drugorazredne državljane, in to na vseh področjih političnega, kulturnega in gospodarskega življenja. Te pohabe se ne da popraviti v nekaj letih. Namesto da bi bili kristjani rehabilitirani, se dogajajo nove krivice in podcenjevanja. Levičarska fronta je še vedno močna, gre za novi monopol, ki ne da dihati drugače mislečim. Slovenija se mi zdi neozdravljivo leva to je moja teza in čakam, da mi jo bodo ovrgli. Kot bi se hotela zgodovina v zadnjih desetletjih maščevati za tisoč let krščanske rabe in zlorabe. Po drugi strani pa je težko biti kristjan tudi v lastnem taboru. Tudi tukaj ne smeš reči vsega, kar bi rad, zlasti o tistih najbolj občutljivih zadevah. Nekateri duhovni gospodje, ki vidijo smet v očesu bližnjega, radi spregledajo bruno v svojem lastnem. Sicer pa za Slovence še vedno velja krilatica, da smo bolj papeški kot papež. 

»Sem eden tistih, ki jih Slovenija boli,« ste nekoč parafrizirali Unamuna. Še vedno boli, četudi ste odšli iz politike? 

Slovenci doslej nismo imeli svoje države in to se nam pozna. Državo, kot vsako stvar, je treba gojiti, sicer postane gnojišče. Zato pa je potrebno potrpljenje, znanje in tudi neko videnje. Videti pa pomeni sočustvovati. S telesnimi očmi vidiš samo napake. Če sočustvuješ, pa je zraven bolečina. Kot nezmožnost odprtja, kot strjevanje. Po slovenskih žilah, da povem v prispodobi, se vse bolj pretakajo strdki in krščanski niso med zadnjimi. Ali nas bo od tega zadela kap, ali pa bomo našli neko zdravilo, ki »nam oživlja žile, srce razjasni in oko«, kot poje naš največji pesnik. To zdravilo mnogi pojmujejo kot mamilo in ga jemljejo dobesedno. V tem tiči globoka deformacija šibkega človeka, ki raje zamiži kot gleda. 

Kaj najbolj boli? 

Krivica. Največja krivica v slovenskem narodu je leto 1945, in to toliko bolj, ker sta bila prav in ne-prav porazdeljena na obe vojskujoči se strani. Jasne fronte v tem spopadu ni bilo, in to nas tepe. In nas še bo. Generacijsko nadaljevanje zla, ki je leta 1945 pustošilo po Slovenskem, primerjam z atomsko bombo: ko poči, seva še sto let. Bratomor je sicer arhetip: od zgodbe o Kajnu in Abelu dalje so skoraj vsi narodi šli skozi bratomor, vendar jih to ni pohabilo. Vsakemu bratomoru mora slediti temeljit razmislek, treba ga je pravično ovrednotiti, doživeti kot očiščenje, kot moralni in politični popravek. Mi pa smo leto 1945 prehitro in enostransko vrgli pod preprogo, kot da ga ni. Zato pa se danes, ko ga odkrivamo, še enkrat lomimo ob kosteh, ki bi morale počivati v miru. Odtod naša bitna in zgodovinska slepota, kot astigmatizem na očesu. Kam na operacijo? 

Bo moral priti Solženicin in nam odkriti Vendejo? 

Primera je dobra, a tak Solženicin bi moral biti vsakdo. Vojna in revolucija bi morala postati osebna zgodba vsakega Slovenca, posebno teh mladih, ki nič ne vedo in ne marajo vedeti. Seveda v tej zgodbi ne bi smeli iskati sebe in svojega dobička, sicer je bolje, da se raz-slovenimo. Sicer pa se to že dogaja. Ali ni to zaničevanje lastnega jezika in utapljanje v angleškem morju neke vrste beg pred osebnim in narodnostnim spominom? 

Kompleksnost zgodovine bi laže odkrila literatura kot politika? 

Verjetno. V literaturi lahko sočustvuješ, v politiki pa ne. V literaturi lahko objokuješ tudi smrt nasprotnikov, politika pa iz takih smrti živi. Literatura lajša bolečino, politika pa jo ustvarja. So pa tudi izjeme. Abraham Lincoln, ta veliki mož in politik, je moral proti sebi in svojemu srcu izbojevati krvavo državljansko vojno v Ameriki. Ko je hotel na koncu »zaceliti narodu rane … z ljubeznijo do vseh, z zlobo do nikogar«, so ga ubili. Pri nas bi ga že poprej, še preden bi odprl usta. Ali pa bi ga pustili živeti in znoreti, kot je bilo to pri Kocbeku. 

Dvajset let samostojnosti praznujemo. Imamo razlog za praznovanje? 

Imamo. Le videti ga je treba. Lahko živiš ob lepi ženi 40 let, pa je ne vidiš. Enako je z našo samostojnostjo: dvajset let jo imamo, pa je ne vidimo. Treba se je samo ozreti naokrog, kako je ta dežela napredovala v zadnjih dvajsetih letih. Nam se zdi to samoumevno in bi hoteli še več. A tistega »več« nam Evropa ne bo dala, pridelati ga bo treba, z dlanjo in s srcem. Delo odganja od nas, kot je duhovito rekel Voltaire, »dolgčas, greh in potrebo«. Jaz bi dodal delu še hvaležnost. Znati reči »hvala« je eno od dejanj svobodnega človeka. Sva končala? Pa dajva za zaključek še verz iz Rimskih sonetov, ki je ubran na upanje: Ne vračaj z desno, kar stori levica,/ Če moreš, človek, skušaj pozabiti,/ Še je nebo in zvezda v njem danica! 

S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu