Najlepše dejanje v človeškem življenju je odpuščanje. Odpušča le tisti, kdor si zna pribojevati zmago sam nad seboj. Kdor ne zna trpeti, ne zna potrpeti, ne zna odpuščati. (Janez Evangelist Krek)

"JAZ SEM JOŽE"

»Jaz sem Jože«

22. 8. 2018 | Bogomir Štefanič ml.
 

Še danes imam živo pred očmi prvi pogovor, ki sem ga za Družino pripravil z zgodovinarjem in filozofom Jožetom Dežmanom. Pred petnajstimi leti sva sedela v pisarni našega uredništva in v povezavi z razpravo o slovenski preteklosti govorila o strahu, ubesedenju stisk, preživetveni vlogi vere, slovenski vožnji z zategnjeno zgodovinopisno zavoro … Sogovornik je nizal številne konkretne primere zagatnih razmer, posledic komunističnega sistemskega terorizma, in z njimi ponazarjal razcepljenost slovenske družbe. 

»Kakšno razcepljenost?« me je zanimalo. Vsi mali vzorci zapovedanega molka, sistemskega generiranja laži, prikrivanja, potlačitev, izrivanja … »pripeljejo do velike kolektivne slike, na kateri najdemo razdelitev na tiste, ki ne smejo govoriti, in tiste, ki smejo in ustrahujejo družbo«, se je glasil odgovor. Dežman je kot nazoren primer delovanja tega mehanizma omenil znano Ukano Toneta Svetine – partizansko knjigo torej, ki »prebija« tabujske meje, njeno »poučno« jedro pa je »krasni« mehanizem ustrahovanja: Mi lahko govorimo, vi pa ne smete, kajti če boste govorili, vas lahko doleti to, o čemer mi pripovedujemo.

Poldrugo desetletje pozneje se zdi, kot da je Dežman opisoval današnji čas. Seveda imamo v mislih odzive, ki jih je sprožil njegov intervju na nacionalni televiziji, v katerem sta z voditeljem dr. Jožetom Možino (iz)ostr(en)o razgaljala nagost zgodovinopisnega cesarja, ki bi želel še danes pri življenju ohranjati lažnivo revolucionarno mitologijo – ideološko podlago torej, na kateri so se skotili prigrabljeni privilegiji nekdanjih oblastnikov, njihovi miselni dediči pa bi jih radi nedotaknjene ohranjali od tod do večnosti. 

Ob poznavalskih in prodornih novinarjevih vprašanjih so v udarnem terminu nacionalne televizije (zelo simbolično: 22. julija, torej na nekdanji zlagani »dan vstaje slovenskega naroda«) med široko občinstvo prihajale besede, ki so kot skalpel izrezovale gnojno bulo totalitarnih tabujev. V spominu so ostali zlasti trije stavki o partizanih: da so pobili več Slovencev kot okupatorjev; da so pobili več neoboroženih kot oboroženih ljudi; da so pobili več ljudi v času po vojni kakor v času vojne. Pa je bilo podobnih stavkov še nešteto.

In sprožil se je mehanizem ustrahovanja. Pričakovano. Ali je morda kdo resno mislil, da bodo sedanje skrajniško vodstvo borčevske organizacije, politične stranke, ki ne zmorejo skriti svojega totalitarnega porekla, zgodovinopisni pravljičarji, ki celotno kariero gradijo na udinjanju »resnici zmagovalcev«, indoktrinirani forumski kričači in še kdo molče požrli tako krepko medijsko porcijo raz-tabuiziranja, in to servirano na meniju državne televizije (»država smo vendar mi«, so prepričani)?!

Slišati bo čudno, pa vendar: demokratično in pluralno naravnana javnost mora biti izrekovalcem pozivov k utišanju obeh »špilferderberskih« Jožetov (enemu naj bi črtali oddaje na nacionalni televiziji, drugemu čim bolj onemogočili kakršno koli vstopanje v javni prostor) pravzaprav hvaležna. V iracionalnem napadu besnila jim je namreč dokončno padla maska leporečnega sprenevedanja, pod katero smo uzrli njihov resnični obraz: obraz ustrahovalcev, ki še vedno živijo v prepričanju, da le oni smejo govoriti, sicer …

Kako dobro dene spoznanje, kako veliko ljudi in ustanov civilne družbe se na to senilno prepričanje mirno požvižga. Plaz odzivov v podporo Možini in Dežmanu razodeva, da je »kritična masa« resnicoljubnih ljudi prevelika, da bi se pustila še naprej manipulirati in da bi v drugorazrednem strahu pustila na cedilu tiste, ki ji v javnosti dajejo glas. Tega filma (več) ne bodo videli.

Z najrazličnejših koncev je slišati odločen: »Jaz sem Jože.« Tudi iz Slovenskega časa, v katerem sta oba napadena avtorja v intervjujih in avtorskih prispevkih objavljala na raziskavah temelječa in v pričevanjih potrjena spoznanja o boleči slovenski preteklosti. Saj zato s(m)o ga pred stotimi meseci tudi postavili na noge.
S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu