Svetniki niso vsi dobro začeli, vsi pa so dobro končali. Mi smo slabo začeli, končajmo dobro in pridružili se jim bomo v nebesih. (sv. Janez Vianney)

PRIČEVALCI RESNICE IN ODPUŠČANJA

15. 12. 2013 | Robert Petkovšek | Naš komentar

Te dni se svet poslavlja od Nelsona Mandele

Nesporno spoštovanje si jepridobil z vodenjem nove države v duhu pravičnosti, sprave, odpuščanja in miru. 

Poznavalcem ostaja uganka: ali je bil svetnik ali makiavelist, politik pravih odločitev v pravem trenutku? A njegov recept je bil: »Dobra glava in dobro srce sta čudovita kombinacija!« Z izvolitvijo Mandele za predsednika in s koncem apartheida leta 1994 – tri leta po osamosvojitvi Slovenije – se je Južna Afrika začela hitro razvijati. Mandela je bil prejemnik najvišjih priznanj: ameriške predsedniške medalje za svobodo, sovjetskega odlikovanja Leninovega reda, Nobelove nagrade. Lastili so si ga z vseh strani, ker o politiki odpuščanja ni samo govoril, ampak jo je utelešal v dejanjih. Po sedemindvajsetih letih zapora je ob nastopu predsedniške službe za častnega gosta povabil svojega ječarja. V razvoju države pa je pomembno vlogo odigrala Komisija za resnico in spravo, ustanovljena pod geslom: Odpuščanje osvobaja dušo in odganja strah.

Tega ne najdemo v naši polpretekli zgodovini. Neimenovani v strahu skriva svoje spomine iz povojnih časov in dopušča, da jih objavijo šele po njegovi smrti. Nekateri so zmogli ta strah premagati in so svoje tragične zgodbe, ki so jih desetletja skrivali pred najbližjimi, šele v teh letih izpovedali v Družini, v reviji Zaveza, v avtobiografskih pripovedih, med filmi pa nam je najgloblje segel dokumentarec o otrocih s Petrička, ki jih je povojna oblast iztrgala očetom in materam in jih v taborišču na silo prevzgajala v otroke novega reda. Tu so tudi posamezni raziskovalci, kakor so Jože Dežman, Tamara Griesser - Pečar, Anton Pust in drugi, ki kljub oviram razkrivajo to, kar so desetletja v sebi skrivali zemlja, rudniški rovi in tajni arhivi.

Tem dokumentom se je te dni pridružil nov, ki odpira vrata v misli in duše nosilcev komunističnega sistema. Pisec spominov je bil sodelavec Ozne (Udbe), pristojen za nadzor duhovnikov, pozneje profesor sociologije religije na Fakulteti za družbene vede. Piše o sodelavcih Udbe, od katerih so se najpomembnejši že pred vojno šolali v sovjetski varnostnoobveščevalni službi, znani kot Stalinova tajna policija (moskovska NKVD), ki je izvajala poboje političnih nasprotnikov. Govori o »naši« socialistični politični eliti, ki jo je kot njen izbranec spoznal v najbolj intimnem jedru. Ti ljudje so delovali po načelu brezpogojne poslušnosti in podrejenosti, utapljali so se v medsebojnem sumničenju in nezaupanju, se drug drugega bali in drug pred drugim skrivali svoja prepričanja. Knjiga je lahko študijski primer psihologije strahu, pretvarjanja, izigravanja in neresnice, na kateri gradijo totalitarni sistemi.

Na videz avtor obžaluje svoje služenje sistemu, ki je bil v bistvu nečloveški, v resnici pa ga potihoma opravičuje. Storilce opravičuje s tem, da je treba »takratna dejanja gledati v kontekstu časa«. A zločinov ne more opravičiti noben kontekst; samo obžalovanje je pot iz slepe ulice zločina. Krivice, ki jih je sam storil, označi za »zdrse v konkretno operativo, ki se jih spominja z nekakšno nelagodnostjo«. A krivica je krivica in ne zdrs! Zgodbo o zažigu škofa Vovka na novomeški železniški postaji olepša in pravi, da so ga odpeljali v novomeško bolnišnico. A škofa niso odpeljali v bolnišnico, ampak so ga s hudimi opeklinami na vratu pustili več ur čakati na železniški postaji vse do odhoda nazaj v Ljubljano. Med spomini najbolj pretresljiva pa je pripoved o partizanskem poveljniku, ki mu »je odprto povedal, da je tudi on streljal pred breznom v Macesnovi gorici v Kočevskem rogu, in to tako, da so mu kurirji podajali polne brzostrelke, da je lahko ubijal nepretrgano«. In avtor? Avtor spominov pravi, da se z ženo »nista počutila sproščeno in dobro«. Sam pa se sprašujem: Ali avtor z ženo ne bi bil dolžan stopiti pred sodne oblasti in jim v zadoščenje pravičnosti, ki smo ji vsi zavezani, naznaniti zločin nad nedolžnimi, ki nikoli ne zastara?

V kratkem bomo imeli pred seboj knjigo Alaina Besançona Nesreča stoletja, ki genialno prikaže nedojemljivo dejstvo: intelektualci z vso močjo spomina opozarjajo na nacizem kot absolutno zlo – to je res tudi bil, iz spomina pa brišejo komunistična grozodejstva, čeprav sta bila oba sistema totalitarna in rasistična, le da je komunizem nastal prej, da je izumil koncentracijska taborišča in da je ustvaril veliko večje število žrtev. Besançonvo vprašanje je: Zakaj je zlo v komunistični preobleki nedotakljivo? Primerjava z Mandelo to jasno pokaže: komunizem je v ljudeh ubil sposobnost obžalovanja in odpuščanja. Omenjeni partizanski poveljnik je bil proti vsaki spravi, kakor to opiše avtor spominov.

Ko se te dni poslavljamo od akademika Jožeta Trontlja, predsednika Slovenske akademije znanosti in umetnosti, se spet ni mogoče izogniti primerjavi z Mandelo. V njegovi izjemni etični drži, ki je veljala za nesporno avtoriteto, so se prepoznavali vsi. Bil je onstran banalnih »za« ali »proti«, ker je imel čudovito sposobnost, da je šel k naravi stvari samih, jih mislil v preprostosti njihove resnice in to resnico izgovarjal in zagovarjal. V tej preprostosti in resnicoljubnosti je bila njegova veličina. Morale si ni izmišljeval, ampak je o njej pričal. To pričevanje je kompas, ki mu bo morala naša zmedena država slediti, če še želi ujeti svojo prihodnost. 

S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu