Svetniki niso vsi dobro začeli, vsi pa so dobro končali. Mi smo slabo začeli, končajmo dobro in pridružili se jim bomo v nebesih. (sv. Janez Vianney)

KO VSI JOČEJO...

Nogometaši v komunikaciji z Bogom odkrivajo moč, ki jim pomaga, da "dajo vse od sebe".

Pogosto slišimo, da je nogomet »najpomembnejša postranska zadeva«na svetu. Ob spremljanju svetovnega nogometnega prvenstva pa iz dneva v dan ugotavljamo, da tu ni nič več »postranskega«. Jokajoči in solzni obrazi otrok in starčkov med gledalci oz. navijači ter nič manj dramatično izražanje čustev igralcev na igrišču pričajo, da lahko nogomet vsaj za nekaj časa postane daleč najpomembnejša stvar v življenju ne le za posameznika, marveč za cele nacije in države. Ozračje in z njim povezana dinamika čutenja in dojemanja življenja, ki jo sproži bodisi zmaga bodisi poraz, nakazujeta motivacijsko moč te »igre«, ki najbrž korenini v dejstvu, da v tem kolektivnem dogajanju odločilno vlogo igra ne posameznik, marveč kolektiv (skupina, mesto, narod, država), kjer pa kljub temu vsak posameznik najde svoje mesto in prepozna svoj prispevek – tudi gledalec oz. navijač (celoA pred televizorjem) kot tako imenovani »dvanajsti igralec«. Močno dvomim, da je katerakoli še tako zanimiva oddaja na televiziji sposobna doseči, da 97,9 % ljudi, ki so v določenem trenutku pred televizijskim sprejemnikom, gleda prav tisto oddajo; v času (sicer evropskega prvenstva) je namreč toliko ljudi na Islandiji spremljalo nogometno tekmo z Anglijo. Nedvomno gre torej za čustveno povezovalni naboj, ki ga doslej ni uspelo ustvariti nobeni drugi dejavnosti.

Ko spremljamo drame na igriščih in ob njih, seveda vidimo jok tako poražencev kot zmagovalcev. Kljub tako različnima razlogoma (poraz oz. zmaga) so solze vsem skupne in si jih po dobri igri znajo tudi med seboj iskreno podeliti v tolažbi in veselju.
Eden od dejavnikov, ki po mojem mnenju soustvarja povezovalno moč nogometa, je tudi stik z naravo. Kljub modernim stadionom se v širšem kontekstu nogomet igra v naravnem okolju, kjer smo bolj ali manj »vsi nogometaši«. Spomnim se devetdesetletnega gospoda, da v vlogi gledalca ob priložnosti za gol njegova desna noga nikoli ni ostala mirna – vedno je tudi on zamahnil in »dal gol«, ali pa zgrešil …

Če je nogomet v javnosti sprejet kot najpomembnejša (postranska) zadeva v življenju, je vera potisnjena v nepomembno zasebnost. A kljub temu raznim birokratom ni uspelo prepovedati izražati verskih in molitvenih drž in gibov igralcev, pa tudi noben navijač ni bil izgnan s stadiona, če se je pred tekmo ali pred izvajanjem enajstmetrovk pokrižal ali kako drugače navezal stik z Bogom. Prav nasprotno: med izvajanjem enajstmetrovk npr. med Rusijo in Hrvaško smo lahko videli »stadion, ki moli«. Molitveno sklenjene roke in pobožno drhteči obrazi so iskali zadnje resurse, ki bi njihove varovance pripeljali od zmage.

Ob tem velja pripomniti, da so športniki zrele osebnosti in v molitvi ne iščejo »poceni zmag«, marveč v komunikaciji z Bogom odkrivajo moč, ki jim pomaga, da »dajo vse od sebe«, da se umirijo in razbremenijo ipd. Zagotovo svoje delo laže dobro opravim in dam vse od sebe takrat, ko si ne delam pritiska, da je »prihodnost sveta« odvisna samo in zgolj od mene.

Kljub različnim pritiskom je zanimivo, da o svoji religioznosti mnogi vrhunski športniki sproščeno spregovorijo in svojo vero tudi javno in brez zadržkov izražajo. Vera seveda ni nekaj, s čimer bi se hvalili; prej nasprotno: z izražanjem vere pokažejo, da so ranljivi in niso vsemogočni, da kljub svojim briljantnim sposobnostim računajo na Božjo pomoč in se znajo zanjo tudi zahvaliti. Nedvomno je tudi ta človeška ponižnost dejavnik, ki čustveno povezuje in vabi k identifikaciji, kjer vsi zmagujemo in izgubljamo ter vsi »jočemo«. 

Stanko Gerjolj



S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu