Vzgoja, ki pušča najgloblje sledi, je tista od doma. Pozabil sem veliko tega, kar sem bral v knjigah; še vedno pa se dobro spominjam vsega tistega, kar sem se naučil od staršev in starejših. (sv. Janez XXIII.)

LIPA SPRAVE

Iz domovinske dolžnosti

15. 6. 2018 | Ivo Žajdela

Žalna slovesnost pri Lipi sprave na Žalah






Dan pred dnevom krivde, odpuščanja in sprave je bila v četrtek, 14. junija, ob Lipi sprave na ljubljanskih Žalah žalna slovesnost za žrtve vojne in revolucije. Kot je povedala povezovalka programa, se žrtvam vojne in revolucije poklanjamo iz človeške in domovinske dolžnosti ter ljubezni. »V hvaležnosti za samostojno državo Slovenijo jim izkazujemo dolžno čast in spoštovanje, ki po ustavi pripada vsakemu človeku, posebej nedolžnemu in prizadetemu, da bi Slovenija postajala vse bolj dom vseh svojih hčera in sinov.« 

Rehabilitacija vseh žrtev je odraz družbene zrelosti

Predsednik združenih ob Lipi sprave dr. Janez Juhant je dejal, da je rehabilitacija vseh žrtev odraz družbene zrelosti, demokratične kulture ter spoštovanja zapisanih ustavnih in drugih pravnih aktov, ki so temelj okvira in delovanja svobodne Slovenije. »Politična, medijska in posebno pravna kultura ter praksa mora zasledovati te cilje, če hočemo opravičiti status demokratične in pravne država, ki spoštuje temeljne človekove pravice. To vključuje tudi, da se preneha izključevati drugačnost, ki strateško in z demokratičnimi sredstvi namerava odpravljati družbene odklone ter usedline polpreteklosti. Tako podtikanje spominja na polpreteklo totalitarno prakso. Posledično tako ravnanje preprečuje tudi rehabilitacijo žrtev, ki ostajajo še kar naprej v statusu žrtve in družbene izključitve.« Čudno se mu zdi, ko se toliko poudarja, »da se moramo obrniti v prihodnost, pa se vendar nekateri kar naprej vračajo preteklost. Ne le da na shodih poveličujejo totalitarne simbole, v medijih se izpostavlja odločevalce, ki so nasprotovali slovenski osamosvojitvi.«


Predsednik republike Borut Pahor: »Ta trenutek enkrat na leto je zame intimen trenutek.«

Da bo zadoščeno resnici in pravici

Predsednik republike Borut Pahor je dejal, da je mogoče »usoda Lipe sprave žalostna in čudovita metafora za številna visoka pričakovanja večjega dela javnosti, da bo tudi glede polpretekle zgodovine zadoščeno resnici in pravici in to na takšen način, da ne ena ne druga s popravo za nazaj ne bo prizadeta za naprej.«


Molitev je opravil pomožni škof dr. Franc Šuštar.

Spomnil je, da je občutljivi proces sprave, po katerem ta lipa nosi ime, »tako delikaten, da je potrebno korak za korakom, dosti krat tiho, vendar zelo premočrtno in vztrajno nadaljevati z vsem, kar za nazaj odpravlja krivice, in za naprej ne dela novih, kar ustvarja med nami ozračje tolerance in strpnosti«.


Žrtve vojne in revolucije je počastila častna četa Slovenske vojske.

Molitev je opravil pomožni škof dr. Franc Šuštar. V kulturnem programu je nastopila vokalna skupina Foné Megále in dijaka Škofijske klasične gimnazije.

 

Lipa sprave

Prof. dr. Janez Juhant                                                                  

14. 6. 2018

Protislovno družbeno stanje v Sloveniji otežuje razreševanje usedlin in bremen totalitarne polpreteklosti. Društva, ki soorganiziramo to žalno slovesnost za vojne in civilne žrtve medvojnih in povojnih pobojev, vojaških spopadov in drugih nasilnih posegov v integriteto človekovega dostojanstva so lani zapisala in ponavljam: »Demokratična zavest po ustavi narekuje, da država zavzame kritičen odnos do nosilcev in izvajalcev revolucije ter razlikuje med odporniškim in revolucionarnim komunističnim delovanjem. V svoj pravni red naj skladno s priporočili Sveta Evrope in parlamenta EZ vnese obsodbo totalitarnega sistema utemeljenega na revolucionarnem pravu, ki izključuje del naroda zaradi ideološko-političnih, verskih in premoženjskih razlogov. Z nedvoumnim odvzemom legitimnosti organom, odlokom, sklepom in tajnim postopkom, ki so služili in še služijo za opravičevanje ubojev, umorov, preganjanja, zapiranja, razlaščanja, bo Republika Slovenija izpolnila svoj dolg do pravičnosti, enakopravnosti in drugih ustavno zagotovljenih demokratičnih načel. Po več kot četrt stoletja upanja, da je obsodba revolucionarnih metod na ravni človeške zavesti sama po sebi umevna in zadostna, nas nedoslednost državnih organov, Vlade RS, Državnega zbora RS in sodišč opozarja, da moramo kot narod in država opraviti skladno z imenovanimi evropskimi standardi obsodbo vseh totalitarnih režimov ter z uveljavitvijo izrecnih pravno-formalnih predpisov končati revolucijo.«

Rehabilitacija vseh žrtev je odraz družbene zrelosti, demokratične kulture ter spoštovanja zapisanih ustavnih in drugih pravnih aktov, ki so temelj okvira in delovanja svobodne Slovenije. Politična, medijska in posebno pravna kultura in praksa mora zasledovati te cilje, če hočemo opravičiti status demokratične in pravne država, ki spoštuje temeljne človekove pravice. To vključuje tudi, da se preneha izključevati drugačnost, ki strateško in z demokratičnimi sredstvi namerava odpravljati družbene odklone in usedline polpreteklosti. Tako podtikanje spominja na polpreteklo totalitarno prakso. Posledično tako ravnanje preprečuje tudi rehabilitacijo žrtev, ki ostajajo še kar naprej v statusu žrtve in družbene izključitve. Čudno, ko se toliko poudarja, da se moramo obrniti v prihodnost, pa se vendar nekateri kar naprej vračajo preteklost. Ne le da na shodih poveličujejo totalitarne simbole, v medijih se izpostavlja odločevalce, ki so nasprotovali slovenski osamosvojitvi.

Nerešeni problem tako ostajajo krivce in odkloni od demokratičnih praks in postopkov. To pa najbolj prizadene tiste, ki niso vključeni v družbo, med njimi so seveda žrtve bivšega režima. Tudi postopki okrog volitev in rezultatov potrjujejo takšno izključevanje. Volilno nezainteresirani so prikrajšani del naroda, pogosto pod pragom revščine, obremenjeni še s krivicami polpreteklosti, katere jim taka politika skuša ohranjati še naprej. Prikrajšani so pri uradnih postopkih, na sodiščih, pri razpisih, pridobivanju služb, skratka oropani enakih možnosti. Birokracija še vedno ni popravila krivic vsem, ni uredila pogojev za dostojen pokop žrtev in arhivskega in drugega dostopa do resnice revolucije. Zato se mnogi mentalno in družbeno težje postavijo na svoje noge.

Življenje pa je vendar nekaj več: Ne le ob smrti – pač pa tudi ob osebnih in družbenih tragedijah – vznikne vprašanje, zakaj in od kod jemati moč za življenje. Številni so zastavili svoje življenje za druge. Rimska kongregacija za zadeve svetnikov nam je potrdila kot božje služabnike Ehrlicha in drugih 23 mučencev totalitarizma. Njihov zgled govori o drugačnem življenju. Svetijo se, ker so dali življenje za druge, ne pa življenja in dobrin jemali drugim. Ne le večnost tudi zemeljska pravičnost ceni dar življenja. Cankar je zapisal: »Mati, pili smo tvojo kri.« Nemški ustavni teoretik pa poudarja, da je problem preživetja družbe, če ne zagotavlja duhovnih, demokratičnih, človeških, solidarnostnih temeljev, iz katerih bomo živeli. Ravno politika mora delovati za tako pravičnost tudi in predvsem zaradi teh in vseh drugih žrtev.

 

 

S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu