Svetniki niso vsi dobro začeli, vsi pa so dobro končali. Mi smo slabo začeli, končajmo dobro in pridružili se jim bomo v nebesih. (sv. Janez Vianney)

NAŠA DRUŽINA

Varnost in ne navidezna podpora

29. 4. 2018 | Marija Šterbenc | Naš komentar

Kakšen je odnos slovenske družbe do družine?

Ob srečanjih družin Aninega sklada se mi vedno znova in znova poraja vprašanje, kako je mogoče, da tolikšna radost, prešerna sproščenost, neposrednost, zaupanje in ljubezen do življenja ne prekvasi vse Slovenije.


Smo premalo aktivni, morda premalo glasni, premalo slišani, ali pa morda ne povemo vsega dovolj na glas. Morda si preveč dopovedujemo, da moramo stiske, ki jih doživljamo, zadržati zase, da ne bomo še bolj stigmatizirani, kot smo. Sprašujem se predvsem zato, ker vendarle Anin sklad v slovenskem prostoru deluje že dve desetletji in združuje lepo število družin. Iz družin Aninega sklada je vzklilo že nekaj duhovnih poklicev, nekaj zdravnikov in medicinskih sester, raziskovalcev, profesorjev, pravnikov in seveda množica drugih poklicev. Spremljali smo že veliko porok, birm, več tisoč krstov in se ob vsem tem veselili. Tudi preizkušenj ni manjkalo v teh letih. Gospodarska kriza je marsikatero družino potisnila na rob preživetja, pa ne samo to, bolezen in brezposelnost sta v mnogih družinah pustila posledice. 

Starši se na teh srečanjih zares opogumljajo in pogosto povedo: »Mi vemo in se zavedamo, da brez tradicionalne družine slovenski narod ne bo obstal, problem je, ker se narod kot celota tega ne zaveda in si pred izjemno slabo demografsko podobo zatiska oči.« Otroci pa se neizmerno zabavajo, raziskujejo, se učijo ročnih spretnosti, ustvarjajo, si izmenjujejo razna doživetja in navezujejo prijateljstva. Vsi skupaj pa preživimo lep, miren dan, obogaten z medsebojnimi pogovori in ponovno potrditvijo, da je družina zares neprecenljiva vrednota. Družina je upanje naše skupne prihodnosti. Kakšna bo, je veliko odvisno od nas samih in od družbene ureditve. Dejstvo pa je, da je družina danes ogrožena in zelo ranljiva. 

Položaj slovenske družine, manjše ali večje, je danes pravzaprav zaskrbljujoč. Morda ne toliko z materialnega vidika kot z vzgojnega, moralnega in duhovnega vidika. Pri poplavi najrazličnejših ponudb, ki so na voljo za otroke, mladostnike in študente, starši pogosto ostajajo nemočni, ker čutijo, da jih okolica ne sprejme, ali pa je do njihove drugačnosti očitajoča. Taka stanja imajo lahko dolgoročne oz. daljnosežne posledice. Odnos družbe do družine je zamegljen, družba družine kot osnovne celice družbe skoraj ne zazna več oziroma je ne prizna kot vrednoto. Podoba družine je vendarle tista prva podoba, ki se je spominjamo iz otroštva, je podoba, ki se nam vtisne za vedno. In če je ta podoba »zapacana«, »zamegljena«, »nejasna«, če je v tej podobi »razdvojenost«, »nepotešenost«, kaj bo skozi spominjanje v življenju nosil tak človek? Družina je danes pravzaprav izgubila svojo pravo podobo in v tem je tragičnost družine v sedanji družbi. 

Dr. Anton Trstenjak, slovenski teolog, filozof in psiholog, je na vprašanje, kako gleda na pomen družine, odgovoril: »V sodobni družbi propadata družina in zavest o pomembnosti družine za človeštvo. Najhuje pa je to, da se ljudje ne zavedajo, da družina ni samo celica slovenske družbe, temveč je hkrati žarišče vseh vrednot. Kdor pa vrednot ni prejel v družini, bo vse življenje sprt z lestvico vrednot.« (Izbrana dela Antona Trstenjaka, 1. del).

V pogovorih s starši o tem, kako doživljajo odnos politike oz. družbe do družine na splošno, pa sem zaznala nekaj zelo zaskrbljujočega. Povedo: V času pred volitvami, ko stranke predstavljajo svoje programe, zavzemanja za družine in njene vrednote skoraj ni zaznati, če pa že, imaš vedno občutek, da so to le poceni obljube, ki za uresničitev nimajo realne možnosti, niti soglasne podpore širše javnosti. 

In se vprašam, kaj narediti, da bo ta zmeden svet okoli nas našel mir v sebi in mir z bivanjem, ki ne sme biti le preživetje, ampak dar za dobro vseh nas, ki živimo v tej lepi Sloveniji. Družina bi danes morala čutiti varnost in ne samo neko navidezno podporo. Varnost in podporo z vseh strani. Če govorimo tu o materialni varnosti in podpori, bi to lahko dosegli z najrazličnejšimi ponudbami, bodisi trgovcev, izobraževalnih ustanov z dodatnimi programi, kulturnih ustanov in vseh tistih, ki se trudijo biti »prijazni« tudi do družin. 

V zadnjih letih pa je zaznati, da veliko podporo družinam dajejo župnije in programi, ki se izvajajo v župnijah. Tu je veliko ponudbe za duhovno rast, opogumljanje za veselje do življenja in konkretno razumevanje različnih situacij, ki se nam v družini lahko zgodijo. Programi so pripravljeni tako za posamezne skupine (osnovnošolce, študente, očete, mame) kot za družine skupaj. Teh je danes na voljo po najrazličnejših centrih duhovnosti in so na voljo vsem. Na tem področju je v zadnjih letih prišlo do precejšnjega napredka. Družine pogosto povedo, da potrebujejo podporo, da želijo imeti lepo družino, da si želijo skupnih pogovorov in vsaj nekaj časa, ki ga preživijo skupaj. Katoliški vrtci in šole so pravi blagoslov za naš narod, tako povedo starši, ki imajo srečo, da so njihovi otroci vključeni v te programe.

Ne glede na to, kakšno družino imamo, kakšno družino poznamo ali kakšno izkušnjo imamo iz lastne družine, okrepimo pozitiven odnos do družine, podprimo družino, da se bo počutila varno tudi v slovenski družbi.
S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu