Svetniki niso vsi dobro začeli, vsi pa so dobro končali. Mi smo slabo začeli, končajmo dobro in pridružili se jim bomo v nebesih. (sv. Janez Vianney)

STEBRI VERE

8. 12. 2013 | Franci Petrič | Naš komentar

Sklenili smo leto vere, ne moremo pa mimo žalostnega dejstva, da je v tem letu Cerkev na Slovenskem izgubila kar nekaj duhovnikov. 

Največ jih je po dolgi in ustvarjalni poti poklical k sebi Gospodar življenja. Nekaj, tudi znanih, se jih je odločilo, da zapustijo duhovniško službo. O njih so se dokaj na široko in velikokrat privoščljivo razpisali civilni mediji. Za vsakim je ostala neizbrisna sled, pa tudi vrzel, ki jo bo težko zapolniti. Duhovnik je pač glasnik drugačnega sveta, kakor je ta, v katerem živimo, in z načinom življenja pričuje za trajne vrednote. Vsak duhovnik je zato dragocen in nepogrešljiv. Ko se torej v slovenskem narodu neizbežno manjša število Gospodovih služabnikov, je toliko pomembneje, da se oziramo na zglede teh, ki so prestopili prag večnosti, in se ob onih, ki so umaknili roke s pluga in odšli drugam, ne pohujšujemo ali zgražamo, ampak vprašamo, kje so vzroki za tako odločitev. 


Vrnimo se k zgledu, ki ga naši javni mediji, ki iščejo predvsem senzacije in napake v podobi Cerkve, niso omenili. V petek, 29. novembra, smo se v Strugah, v osrčju Dolenjske, poslovili od tamkajšnjega župnika Bogomirja Hrena, ki je dva dni pred tem v Domu sv. Terezije v bližnjem Vidmu - Dobrepolju v 93. letu končal svoj zemeljski tek. Kot je poudaril glavni mašnik, škof Andrej Glavan, je bil rajni res »oče farne družine« v Strugah, saj je med njimi deloval 55 let. Kako so župljani cenili svojega nekdanjega župnika, se je pokazalo tudi ob pogrebnem slovesu. Čeprav župnik na majhni župniji, je bil velik človek kot glasnik božje ljubezni do človeka in pristne ponižnosti. Stružani so dobro poznali njegovo življenjsko zgodbo. Rojen Vrhničan je doživel, kaj pomeni revolucija, že na začetku vojne. V začetku avgusta 1942 so namreč partizani vdrli v njihov dom in odpeljali s seboj v noč tri njegove brate, zgledne kristjane, dejavne člane Katoliške akcije. Nikoli ni izvedel, kaj se je zgodilo z njimi in kje so pokopani. Postal je edinec, a trdno odločen, da postane duhovnik, in kljub najtežjim časom za vero in Cerkev leta 1947 prejel mašniško posvečenje. 

Leta 1948 ga je škof poslal za dušnega pastirja v srce Suhe krajine, v Hinje. Ker so partizani farno cerkev in župnišče požgali, se je naselil na podružnici Veliko Lipje. Deloval je med ljudmi, ki jih je revolucija najbolj prizadela, saj je bilo kar 153 fantov in mož pobitih … Da se je preživel, je obdeloval zemljo in redil živino. Oblast je pazila na vsako njegovo besedo; neprestano so ga klicali na zagovor v Novo mesto (do postaje v Straži je moral 15 km pešačiti, kar je bilo zanj, ki je imel od rojstva poškodovano nogo, posebej težko). Dobil je tudi kazen, da eno leto ni smel javno maševati. Neznanci so požgali kapelo v Hinjah, ki so jo postavili domačini … Zaradi težkega terena, ki ga je večinoma prehodil peš, kdaj prevozil na vozu ali prejahal s konjem, je po devetih letih prosil za premestitev v bližnje Struge, kjer je bilo manj naporno. Tudi ta župnija je bila močno zaznamovana s krvjo revolucije, saj je bilo pobitih kar 116 domačinov. Potrebno je bilo obnoviti cerkev in župnišče. Gospod Mirko je s svojimi rokami in zavzetimi farani naredil mali čudež. Župnijo Struge je tako ob odhodu v dom leta 2011 predal v mlajše roke obnovljeno in urejeno. 

Ko gleda zunanji opazovalec na prehojeno pot pokojnega duhovnika Mirka, pretrese to ali podobno, kakor pri drugih letošnjih pričevalcih. Pred njim smo se poslovili od duhovnika Vinka Šege, ki je bil zaprt skoraj pet let, ker ni hotel obsoditi škofa Rožmana. Nedavno je odšel v večnost tudi duhovnik dr. Janez Zdešar, ki je ušel iz teharskega taborišča in (kot »sovražnik domovine« št. 1) ni smel v Slovenijo vse do padca komunizma … Te in druge sta odlikovali močna vera in neizmerna ljubezen do slovenskega ljudstva. Zato niso nikoli tožili nad usodo, se pritoževali ali kogarkoli obtoževali. Tudi niso obupovali nad življenjem, nikoli niso pomislili na samomor ali pa iskali tolažbe v pijači ali razuzdanosti, kaj šele, da bi zapustili poklic. V tem nam sprašujejo vest in so nam zgled ter spodbuda, da vztrajamo na poti vere in zvestobe osebni poklicanosti. Še več: tudi spraševanje vesti nekdanjim preganjalcem in uslužbencem totalitarne oblasti, ki se danes v javnosti s tem celo ponašajo, kakor da niso služili režimu, ki je kršil človekove pravice. Še ob njihovi smrti ne slišimo tako potrebne besede: »Oprostite, narobe sem delal ...« Medtem pa iz besed teh preizkušanih bratov in sester vedno znova veje: »Odpuščamo, pozabljamo ...« Zato lahko rečemo: v Sloveniji je nekaj še močno narobe. Dokler ne bo kesanja, iskrene prošnje za odpuščanje, želje po spreobrnjenju, se ne bomo dvignili iz blata, kamor nas je pahnila lažna ideologija s svojimi preroki, ki še zdaj živijo na račun velikih privilegijev in nedolžne krvi. 

S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu