Svetniki niso vsi dobro začeli, vsi pa so dobro končali. Mi smo slabo začeli, končajmo dobro in pridružili se jim bomo v nebesih. (sv. Janez Vianney)

VELIK KAMEN

Velik kamen

1. 4. 2018 | Maksimilijan Matjaž | Prva stran, DRUŽINA

Markova pripoved o velikonočnem dogodku (16,1-8), ki jo letos poslušamo v bogoslužju velikonočne vigilije, je tako pretresljiva in provokativna, da je že najzgodnejša Cerkev čutila potrebo, da jo nekoliko dopolni. Srečamo se z ženami, ki so spremljale Jezusa vse od Galileje in mu stregle ter so prve po prazniku pohitele h grobu, da bi mazilile njegovo telo. A dejansko iščejo mrtvega. Mrtvemu želijo izkazati svoje spoštovanje in ljubezen. Kljub temu da je Jezus verjetno ob vsaki napovedi svojega trpljenja in smrti, ki ga je čakala v Jeruzalemu, napovedal tudi svoje vstajenje, v to ne one ne njegovi najbližji niso zares verjeli. Kljub veličastnemu in pretresljivemu dogajanju v zadnjih tednih okrog Jezusa, ko so bile verjetno tudi same priča obuditvi mrtvega Lazarja, ki je do konca prestrašilo in zakrknilo judovske voditelje, kljub temu da so verjetno slišale za besede, ki jih je Jezus takrat namenil Marti: »Jaz sem vstajenje in življenje. Kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre.« (Jn 11,25), so bile tisto jutro, ko so prišle h grobu, čisto pri svojih vsakdanjih in praktičnih skrbeh: »Kdo nam bo odvalil kamen od vhoda v grob?« (Mr 16,3). Kljub dobremu namenu, da bi služile, so živele v svojem svetu in s svojimi skrbmi. In zanje je bil tisti kamen seveda pretežak. Ko so se potem kljub temu znašle pred odprtim grobom, so se čudile, kajti namesto trupla so zagledale mladeniča v belem. In ko jim je mladenič pokazal na prazen prostor, kamor so v petek zvečer videle polagati Jezusovo telo, in ko jim je še povedal, da je bil Jezus obujen, so od strahu zbežale. Očitno sploh niso več slišale naročila, naj gredo in povedo njegovim učencem in Petru, naj gredo v Galilejo, ker jih tam že čaka, kakor jim je bil prej povedal. Velik strah jih je pognal stran od groba in jim vzel besede.


Mnogi so se pohujševali (in se še danes) nad tem strahom. A to je bila njihova rešitev. In tudi za učence. Prvi milostni dar Vstalega. 

A to še ni bila vera, ki bi jim dala moč, da se lahko odpovedo vsemu, ker so že našle Življenje. Njihova človeška ljubezen in pobožnost bi jih lahko pripeljala k Jezusovemu grobu, k njegovim povojem in k svetim sledem njegovega trupla. »Strah z višave« pa jih je pognal v beg in molk. In v tistih trenutkih, ko je njihovo človeško srce umiralo od žalosti in razočaranja, od sramote spoznanja lastnega greha in nemoči, je Gospodov Duh prebujal v njih svoj večni spomin. Besede, »ko bom vstal, pojdem pred vami v Galilejo« (14,28), ki so bile izrečene v trenutku, ko so se nad Jezusom vsi pohujševali in ga zapuščali, so postajale meso in kri – novo življenje, ki je oživilo njihova mrtva življenja. Odpravile so se na pot, nazaj v Galilejo. Brez olja, brez predstav in brez besed. In tam so ga videle. Njega in njegove učence, ki se jim je moralo zgoditi enako kot njim. Tudi njim je moralo počiti človeško srce, ki bije in ga je strah zgolj zase, ki išče in prosi najprej zase, ki vidi najprej sebe. Tudi oni so se morali ločiti od Gospodovega groba, od Jeruzalema in od vseh svojih predstav. Morali so se zazreti v svoj grob, v resničnost svojega človeškega srca, ki ostane samo, če ne umrje strahu zase. Brez tega spusta v smrt tudi v svoji domači Galileji ne bi prepoznali Vstalega. Še naprej bi sami lovili ribe in izpirali bolj ali manj prazne mreže (Jn 21,3).

A zgodila se jim je velika noč – pasha – prehod – izhod iz njihove smrti. Peter je prestal preizkus. Trikrat je moral odgovoriti na vprašanje: »Ali me ljubiš?« Morda je šele tretjič doumel, da Gospod ne pričakuje od njega njegove ljubezni, ampak mu daje svojo, da ljubi z njegovo ljubeznijo – »kakor sem vas jaz ljubil« (Jn 15,20). Samo z njegovo ljubeznijo bo lahko videl in pasel njegove ovce ter hodil za njim (21,15-19). 

Tudi vsakemu izmed nas se lahko zgodi velika noč. Že letos. Že jutri lahko to preverimo. Apostol Janez nas vabi na preizkus: »Mi vemo, da smo prešli iz smrti v življenje, ker ljubimo brate. Kdor ne ljubi, ostaja v smrti« (1 Jn 3,14). 
S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu