Svetniki niso vsi dobro začeli, vsi pa so dobro končali. Mi smo slabo začeli, končajmo dobro in pridružili se jim bomo v nebesih. (sv. Janez Vianney)

OPOREČNIKI

 

25. 3. 2018 | Marjan Pogačnik | Uvodnik DRUŽINE

Mesto kristjanov v zahodnem svetu

Kakšno je mesto krščanstva v zahodnem svetu, kjer, kot denimo v Kanadi ali na Nizozemskem, cerkve spreminjajo v restavracije in trgovine ali jih zgolj ohranjajo kot priče nerazumljive preteklosti?

To vprašanje si Jean-Pierre Denis, urednik francoskega tednika La Vie, zastavlja v knjigi Pourquoi le christianisme fait scandale (Zakaj je krščanstvo kamen spotike). V njej najprej ugotavlja, da se je krščanstvo iz središča družbe preselilo na njen rob oziroma so ga tja izgnala »kontrakulturna« gibanja iz šestdesetih let prejšnjega stoletja, ki so prevzela vajeti družbe in preoblikovala umetnost, modo, družino, šolo, pravo ... A kot meni francoski publicist, ta sprememba ni ostala brez posledic. Človek, ki se je zdel dokončno osvobojen, se v času »trgovanja s telesi in srci« čuti prepuščenega samemu sebi. Naša civilizacija daje prednost plačljivim dobrinam pred zastonjskimi odnosi, potrošništvu pred kontemplacijo, plenjenju pred ohranjanjem – od spočetja človeka do meja vesolja.

Med tistimi redkimi, ki so zmožni oblikovati kritiko brezpotij te civilizacije, so po Denisovih besedah ravno kristjani. V družbi, ki socialno pravičnost nadomešča z ravnodušnostjo, spolnost s pornografijo, pravičnost s pravico do česar koli, znanost s tehniko, estetiko z oglaševanjem, razum z nihilizmom, smisel z radikalnim relativizmom, tako prevzemajo vlogo »alternativcev«, ki rešujejo prav tiste vrednote, v imenu katerih so nekoč odganjali krščanstvo na rob. 

So oporečniki, ki govorijo z jezikom ugovora: ugovora vesti, pa tudi življenjskega pričevanja, izkušnje, upanja. Sebe ne vidijo kot zgled kreposti, kot »normo«, pač pa v svet vnašajo temeljno spraševanje o bivanju, ki ga družba ne mara, saj spominja na nevidno. Resnice nimajo za orodje obračunavanja, ampak jo doživljajo kot sad izmenjave, pogovora. So tista spotika, 
o kateri govori apostol Pavel. 


Za krščanstvo to, da se je znašlo na robu kulture, pomeni pristajanje na skromnost Kristusove oslice, s katero je Gospod vstopil v Jeruzalem, ponižanje velikega petka in molk velike sobote, vendar hkrati tudi priložnost. Nima nič izgubiti, pač pa se lahko vrne k svojim temeljem, k veri, ki je tako zaznamovala prva stoletja Cerkve. In tako ni le »kontrakultura«, pač pa oznanilo vesele novice vsaki kulturi. 

S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu