Vzgoja, ki pušča najgloblje sledi, je tista od doma. Pozabil sem veliko tega, kar sem bral v knjigah; še vedno pa se dobro spominjam vsega tistega, kar sem se naučil od staršev in starejših. (sv. Janez XXIII.)

IZGUBLJENI SIN

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 3, 

Neki človek je imel dva sina. Imel je tudi ženo, a to zdaj ni važno ... Čeprav ... Žena je umrla že pred leti, v prometni nesreči. S fantoma se je v nedeljo popoldne vračala z izleta. Z izleta, za katerega si on, oče, ni utegnil vzeti časa, saj je vodil malo gradbeno firmo in se je kot podizvajalec udinjal mnogim večjim gradbenim firmam. Za naročnika se je včasih delalo noč in dan, tudi v nedeljo, če je bilo treba. “Saj delam za vas,” je večkrat rekel, “da boste oblečeni in siti!” Tisto nedeljo je gradbišče zapustil predčasno. Sredi avtoceste je, v soju policijskih in gasilskih luči, identificiral ženino truplo, preden so jo pokrili s temno plahto, nato pa fanta, ki sta bila stara štiri in šest let, le rahlo opraskana in v šoku, vzel v naročje in odpeljal domov.
Fanta sta rasla. Oče je skrbel za njiju po svojih najboljših močeh, nič jima ni manjkalo. Nič. Razen mame, kdaj pa kdaj. Neprestano, pravzaprav.

Starejši je bil priden v šoli. Vpisal se je na arhitekturo. Mlajši pa je v srednji šoli našel družbo sebi podobnih luzerjev in začel raziskovati spolnost, alkohol in mehke droge. Ne vedno in ne nujno v tem vrstnem redu. Doma je še komaj kaj spregovoril. Besede imajo svojo težo. Težje ko so, manj se jih izreče. Oče je začel moliti, fant pa je klel in na dan, ko je dopolnil osemnajst, je vlomil blagajno v očetovi firmi in z mesečno plačo vseh zaposlenih pobegnil od doma.
Najprej nekaj dni pri prijateljih, potem pa naprej, proti morju: Koper, nato nekaj mesecev Trst. Očetov denar je kopnel. Precej ga je preprosto razdal med prijatelje, večino ga je šlo za drogo. Tu v Trstu je prvič poizkusil heroin. Poskus je bil uspešen – navadil se je. Ko je denarja zmanjkalo, spet naprej – v Milano. Prijatelj naj bi poznal neko bratrančevo bivšo, ki naj bi jih brez dvoma sprejela ... In tako so spali na prostem, na železniških postajah, v parkih, vežah, za smetnjaki ... Nato Genova, Piacenza, Padova, Livorno ... mehke droge je že kdaj zamenjal za trde, telo je zahtevalo odmerek, in ker denarja ni bilo je tudi kradel, če je bilo treba. In treba je bilo. Namišljena svoboda se je spremenila v resnično suženjstvo. Prijatelji so odšli ali pa so bili zaprti ... in kar na lepem je ostal sam. Telo pa je hotelo svoj odmerek. Zato se je tudi prostituiral, če je bilo treba. In treba je bilo.
Včasih je pomislil na dom, na mamo, na brata, na očeta ... Mislil je: En odmerek stane toliko kot 15 opek, kvadratni meter tlakovcev, žakelj cementa ... Mislil je na delavce, ki jim je ukradel plačo in jim je en odmerek pomenil par kil kruha, riža, nove čevlje ... telo pa je zahtevalo nov žakelj cementa.
Tako je obležal, v neki ulici, ob smetnjakih, s prevelikim odmerkom v krvi ... in našli so ga smetarji: dva Sirijca in Turek. Poklicali so policijo in rešilni avto ...
Ko se je zbudil v bolnišnici, ki se je, morda res zgolj po naključju, imenovala Bolnišnica Božjega usmiljenja, so ga vprašali : Chi delle persone a voi vicine possiamo avvisare o chiamare? Koga lahko obvestimo? Od vaših bližnjih? Koga naj pokličemo?
In rekel je: Očeta
Come? Chi?
Chiamate il padre.
Bilo je v petek, pozno ponoči, ko je zazvonil telefon. Oče je sedel v avto in vozil kot nor do Livorna. Dobrih pet ur. Divjih pet ur. Norih pet ur. Po prstih, previdno je stopal k postelji, kot bi se bal, da bo spet pobegnil. V shujšanem telesu, v upadlem obrazu je le s težavo prepoznal svojega sina. Minilo je deset let, minila je mladost, minil je strah ... Prijel ga je za roko. Sin je odprl oči in ko ga je zagledal, jih je hitro spet zaprl.
»Oprosti, oče. Odpusti!«
»Sin moj! Samo da si živ. Samo, da si živ!«
V soboto dopoldne je spet zazvonil telefon. Bil je starejši sin:
»Dobro, pa kje si ti?«
»V Livornu!«
»Kje? A si nor?«
»Sem! Od sreče! Tvoj brat je živ! Našel sem ga! Tu zraven mene je, ga boš pozdravil? Ti ga dam na telefon?«
»Pa ti veš kateri dan je danes? Se zavedaš, da je danes moj poročni dan! Tule stojimo, pred cerkvijo, vsi te čakamo, ti si pa v ... ! Ko te je on pred desetimi leti oropal in si skoraj šel v stečaj, sem te jaz reševal s svojo štipendijo. Vsa ta leta sem bil ob tebi in ti pomagal, medtem ko se je on potikal bogvekje. Danes, ko te jaz potrebujem, ko želim, prvič v življenju, da nekaj želim od tebe, da si z mano, se pa on pojavi in ti že tečeš. Če te ni klical deset let, bi lahko počakal še en dan.!
»Sin moj. Veš, da te imam rad. Vse moje, je tudi tvoje. Ampak tvoj brat ... je živ. Oprosti mi. Poljubi nevesto v mojem imenu. Sin moj ... Ko boš imel otroke me boš morda razumel!«

 

 
 

 

S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu