Svetniki niso vsi dobro začeli, vsi pa so dobro končali. Mi smo slabo začeli, končajmo dobro in pridružili se jim bomo v nebesih. (sv. Janez Vianney)

PASTIR Z VONJEM PO OVCAH

Pastir z vonjem po ovcah

11. 3. 2018 | Metod Benedik | Naš komentar

Sestopanje papežev med »manjše« se dogaja že nekaj časa

Te dni mineva pet let, odkar se je v loži bazilike sv. Petra v Rimu pojavil pravkar izvoljeni papež Frančišek. Kar takoj presenečenje! Neštevilno zbrano množico nagovori: bratje in sestre, na koncu kratkega nagovora pa vsem vošči lahko noč. Kako preprosto, kako jasno izražen namen, da novi rimski škof želi biti blizu vsem ljudem, bratom in sestram. Kakšno presenečenje, ko množica sliši, da si je izbral ime Frančišek, ime daleč od tradicije papeških imen, ime, ki jo takoj spomni na priljubljenega svetnika izpred davnih stoletij, ki pa je še danes premnogim tako blizu! Svetnika, ki je sodoživljal krize Cerkve v visokem srednjem veku, iz njih kazal pot, a tudi sam šel naprej po tej poti. Po očetu, bogatem asiškem trgovcu, je spadal med »višje« (majores), pa se je spustil dol in hotel postati »manjši« (minor), enak preprostim, ubogim, potrebnim. Blizu majhnim, enak majhnim! Tako je že takoj na začetku Frančišek našega časa simbolično sestopil iz lože sv. Petra med brate in sestre na trgu.


Sestopanje papežev med »manjše«: od blizu ga doživljamo s Frančiškom, občutno pa se je začelo dobrega pol stoletja prej. Leta 1958 je bil za rimskim aristokratom Pacellijem, Pijem XII., na Petrov sedež izvoljen kmečki sin Roncalli, Janez XXIII. Če papeži pred njim niso prestopili meja Vatikana in so se javnosti pokazali zgolj ob nekaterih slovesnostih, je Janez kar takoj šel ven med ljudi. Na božič popoldne, dva meseca po izvolitvi, se je napotil v bolnišnico in se pogovarjal bolnimi otroki, naslednji dan je obiskal zapornike v rimski kaznilnici, sledili so obiski sirotišnic, domov za starejše, delavskih župnij po rimskih predmestjih. Papeža so poimenovali »Janez zunaj obzidja«, med ljudmi je ostal zapisan kot Janez Dobri. Ko je sklical II. vatikanski cerkveni zbor, so ga spraševali, kaj pravzaprav hoče; je rekel, da je treba Cerkev prezračiti in očistiti pajčevin, ki so se v njej nabrale v stoletjih, ter jo narediti spet svežo in privlačno za vse ljudi. Daljnosežna poteza: od leta 1588 je veljalo določilo, da število kardinalov ne sme preseči 70, papež Janez pa ga je krepko presegel, zbor »globaliziral« – vanj so prišli Afričani in Azijci – ter pripravil pot, da je rimski sedež zasedel Poljak Janez Pavel II., za njim Nemec in zdaj je tu Argentinec.

Obzorje rimskega škofa se širi, pa ne le vodoravno, ampak tudi »navzdol«: vse bolj se zaveda, da je njegovo poslanstvo biti pastir vseh ljudi, jim biti blizu, z njimi čutiti. Pavel VI. (1963–1978) je prvi papež, ki je obiskal vse celine. Ni govoril le diplomatom v OZN, spustil se je med množico preprostih: na Filipinih je obhajal Božjo besedo in evharistijo z milijonsko množico. Njegov naslednik, Janez Pavel I., papež zgolj 33 dni, je s prijaznostjo in prisrčno preprostostjo pridobil srca množic. 

Janez Pavel II. (1978–2005): v nepregledni množici, 16. oktobra 1978 zvečer zbrani na Trgu sv. Petra v Rimu, je marsikdo zazijal od začudenja, ko je slišal, da novi rimski škof prihaja iz »daljne dežele«, kot je sam rekel, in je po 456 letih Neitalijan. Kako globoko je ta mož, ki je na svojih plečih okušal zatiralskost nacizma in komunizma, čutil, da se mora zavzemati za človeka, za njegovo osebno svobodo, za njegovo dostojanstvo! Pomenljivo: prva pot ga ni vodila v poljsko domovino, ampak v Mehiko; vedel je, da mora med ljudi, ki jih tlači neusmiljeno izkoriščanje. Dobro se spominjamo, kako smo njegovo bližino začutili slovenski verniki ob obeh njegovih obiskih (1996, 1999), ko nas je nagovoril v domačem, slovenskem jeziku, kako je odmevalo njegovo zagotovilo: papež 'ma vas rad. Benedikt XVI. se je spet na svoj način trudil biti z ljudmi, stari priljubljeni profesor.

Potem pa pride Frančišek. V prvem nagovoru po izvolitvi prosi množico na Trgu sv. Petra: molite zame; je brat med brati, potreben Božje pomoči. Ko na praznik sv. Jožefa, 19. marca 2013, uradno nastopi papeško službo, o sebi pravi, da hoče biti tisti, »ki z naklonjenostjo in nežnostjo sprejme vse človeštvo, še posebej najbolj uboge, najšibkejše in najmanjše«. In naprej: »Nismo Cerkev najprej sodbe, temveč usmiljenja.« Na veliki četrtek »opredeli« duhovnike in najbolj sebe: »Pastir mora imeti vonj po ovcah! Duhovnik mora biti med ljudmi, ne le med zdravimi, močnimi, ampak predvsem med tistimi na obrobju.« Njegova stalnica: ubogi, sočutje, usmiljenje.

S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu