Svetniki niso vsi dobro začeli, vsi pa so dobro končali. Mi smo slabo začeli, končajmo dobro in pridružili se jim bomo v nebesih. (sv. Janez Vianney)

PASTIRSKO PISMO SLOVENSKIH ŠKOFOV

PRENOS VERE JE SKRB CELOTNEGA OBČESTVA

Pastirsko pismo za postni čas 2018 II. DEL

6. NEDELJA MED LETOM - B, 11. FEBRUARJA 2018

 
 

V prvem pismu smo poudarili, kako stik z evharistijo odločilno vpliva na oblikovanje pri­stne krščanske zavesti. Z rednim obhajanjem svete maše zagotovo postajamo Božji domačini. Danes pa želimo izpostaviti, da smo za prenos vere naslednjim generacijam odgovorni vsi čla­ni cerkvenega občestva.

Evharistija je tudi zakrament občestvenosti. Sveti Avguštin jo označi kot »znamenje edi­nosti ter vez ljubezni« (sv. Avguštin, Hom. ev. po Jn 16,13). Obhajilo nas istočasno povezuje s Kristusom in med seboj. Kako bi mogli mi, ki smo deležni istega kruha, iste Božje ljubezni, ostajati med seboj tujci? O tem jedrnato sprego­vori apostol Pavel: »Ker je en kruh, smo mi, ki nas je veliko, eno telo, ker smo vsi deležni enega kruha« (1 Kor 10,17). Končni sad evharistije je torej edinost cerkvenega občestva, kar pomeni bratstvo in sestrinstvo v Kristusu.

To ima za nas zelo konkretne posledice. Bož­ja ljubezen, ki smo je skupaj deležni, nas uspo­sablja in nagiba, da si medsebojno odpuščamo in se sprejemamo kljub različnosti. Kako naj uživamo isto Kristusovo telo ter takoj zatem o svojem bratu ali sestri slabo govorimo? Kar smo v sveti evharistiji, je namreč globlja resnica o nas, kot to, kar čutimo drug do drugega.

Evharistija nam omogoča, da postajamo ve­dno bolj ljudje občestva. Kristjan ne more biti individualist, saj je vedno vraščen v cerkveno skupnost. Je človek Cerkve. Čuti skrb za celotno občestvo. Veseli se njegovega napredka in trpi zaradi njegovih stisk. »Bog, ki očetovsko skrbi za vse, je hotel, da bi vsi ljudje sestavljali eno samo družino in ravnali drug z drugim kakor bratje« (CS 24,1).

Odprtost cerkvenega občestva je danes še posebej temeljnega pomena. Bolj kot v prete­klosti se je treba veseliti tistih, ki se želijo pri­bližati in zaživeti globlje versko življenje. Treba jim je iti celo naproti. Največkrat se ljudje pri­bližajo Cerkvi ob spletanju preprostih človeških vezi. Ko se počutijo v občestvu sprejete in do­brodošle, samodejno zaživijo tudi polnejše ver­sko življenje. Po drugi strani pa tisti, ki se čutijo s strani kristjanov obsojani in izključeni, zelo težko preidejo k rednejši verski praksi. Zato je odločilen pristen, prisrčen in odprt človeški od­nos. Cerkev je najprej v medsebojnih odnosih, šele nato v strukturah.

Ko v tem pastoralnem letu razmišljamo o spremljanju družin in otrok od krsta do prvega obhajila, želimo škofje poudariti, da je prenos vere naloga vseh kristjanov. Evangelizacija pri­hajajočih generacij ne more biti le skrb duhov­nikov in katehetov.

Starši so prvi vzgojitelji otrok v veri. Brezšte­vilna pričevanja govorijo o tem, kako je prisrč­na in trdna vera staršev za vedno zaznamovala otroke in marsikdaj rodila duhovne poklice. Družina je dejansko prva veroučna šola: po­gosta družinska molitev ter iskren pogovor o verskih vprašanjih sta za otroke neprecenljiva popotnica. Družina je »domača Cerkev«.

Tega poslanstva vsi starši danes niso več spo­sobni ali pripravljeni izpolniti. Pogosto prejme­jo otroci prvi zgled in razlago vere od starih staršev ali drugih sorodnikov. Njihova priso­tnost in spremljanje sta zato marsikje nepogre­šljiva.

Tudi dušni pastirji imajo pri evangelizaciji novega roda ključno vlogo. Kot pastirji so poklicani, da omogočajo živa občestva: občestva, ki so hkrati odprt kraj človeškega srečanja ter kraj doživljanja Božje ljubezni. Pri vključeva­nju tistih, ki še niso vključeni v redno življenje Cerkve, so zelo koristne dodatne možnosti sre­čevanja, kot so miklavževanje, materinski dan, oratorij za otroke, srečanje mladih družin ... Posebej vas vabimo, da pri pastoralnem načr­tovanju razmišljate, kako pritegniti družine z otroki v dobi med krstom in pričetkom verou­ka, saj se v tem času mlade družine najbolj od­daljijo.

Vendar duhovniki sami ne morejo stopati v osebni stik z vsemi oddaljenimi kristjani, saj pogosto nimajo neposrednega dostopa do njih. Zato je potrebna oznanjevalna naravnanost ce­lotnega občestva. Vsakdo, ne glede na svoj stan, izobrazbo ali osebne darove, lahko dejavno pri­pomore k rasti Cerkve, kot poudari papež Fran­čišek: »V vseh krščenih, od prvega do zadnjega, deluje posvečujoča moč Svetega Duha, ki pri­ganja k evangelizaciji. /.../ Vsak krščeni je, ne glede na svojo vlogo v Cerkvi in na stopnjo ver­skega znanja, dejaven nosilec evangelizacije« (Veselje evangelija, 119-120).

Škofje se posebej zahvaljujemo vsem staršem, starim staršem, katehetom, duhovnikom in drugim, ki dejavno posredujete zaklad vere mlademu rodu. Naj vas še naprej, ne glede na težavne in evangeljskemu oznanilu nasprotujoče okoliščine, napolnjuje globoko upanje. Upanje, ki izvira iz veselja odrešenja, se naslanja na Kristusove besede: »Bodite pogumni, jaz sem svet premagal!« (Jn 16,33). »Veselje evangelija napolnjuje srce in celotno življenje ljudi, ki se srečajo z Jezusom; ljudi, ki dovolijo, da jih od­reši greha, žalosti, notranje praznine, osamlje­nosti. Z Jezusom Kristusom se vedno rojeva in oživlja veselje« (Veselje evangelija, 1).

Naj nam Marija, Mati Cerkve, izprosi milost, da bi se znali slovenski kristjani veseliti daru vere in biti njeni živi pričevalci. S to željo vas prisrčno pozdravljamo in kličemo nad vas Bož­ji blagoslov.

Vaši škofje

 

 

S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu