Svetniki niso vsi dobro začeli, vsi pa so dobro končali. Mi smo slabo začeli, končajmo dobro in pridružili se jim bomo v nebesih. (sv. Janez Vianney)

BREZ MOLITVE NI EKUMENIZMA

Edinost se gradi tudi v župniji, ko namesto opravljanja in obrekovanja le ta postane kraj občestva in medsebojne podelitve
Z obhajanjem tedna molitve za edinost kristjanov se vsako leto pridružujemo Jezusovi prošnji, »da bi bili vsi eno …, da bo svet veroval, da si me ti poslal« (Jn 17,21). Papež Benedikt XVI. je zapisal, da »brez molitve ni ekumenizma«. To pomeni, da je ekumensko ali zedinitveno delo predvsem duhovna naloga. Z molitvijo se uglasimo na Jezusovo velikoduhovniško molitev in se ji pridružimo. Edinosti ne moremo »izdelati« mi, niti ne moremo odločati o njeni obliki in času, ko bo uresničena, ampak si jo moramo pustiti podariti od zgoraj. Edinost je Božji dar. Kajti Cerkev ni naša, temveč je Njegova.

Za nami je obhajanje 500. obletnice začetka reformacije. Ob takšnih obletnicah se je v prejšnjih časih razvnela polemika, poudarjanje razlik med katoličani in evangeličani (luterani). Vsaka stran je hotela izostriti lasten profil in lastno istovetnost z razvrednotenjem druge strani. V letu 2017 je prvič uspelo, da smo takšno obletnico obhajali v ekumenskem, spravnem in molitvenem duhu. Tako je želel papež Benedikt XVI. V tem duhu se je papež Frančišek udeležil začetka spominskih slovesnosti v Lundu na Švedskem. Ob tej obletnici smo na željo obeh papežev skupaj izpovedali vero v troedinega Boga in v Jezusa Kristusa ter skupaj molili. Skupaj smo Boga prosili za odpuščanje krivic, ki smo jih drug drugemu prizadeli.

Evangeličani v Nemčiji Martina Lutra niso poveličevali kot junaka ali svetnika, ampak so ob vseh njegovih nespornih zaslugah kritično omenjali tudi temnejše strani. Predvsem mu ni v čast določen antisemitizem, tj. odklanjanje Judov, ki je izhajalo iz zamere, da so »umorili Jezusa in se niso spreobrnili h krščanstvu«. Prav tako ni bil vreden kristjana njegov odnos do upornih kmetov, ki so Lutrovo oznanilo o »svobodi krščanskega človeka« razumeli kot spodbudo k nasilnim kmečkim uporom. Imel je iskren namen prenoviti Cerkev, ne pa je deliti in ustanavljati novo. Vendar ga je njegov ognjevit temperament gnal »daleč onkraj tega, kar je v začetku hotel, namreč v radikalno kritiko Katoliške cerkve, ureditve njenega življenja in njenega nauka« (Janez Pavel II.). Predvsem pa Luter ni bil edini igralec v tej drami. »Delitve so se skozi zgodovino ohranjale zaradi predstavnikov svetne oblasti, ne pa toliko zaradi hotenja vernega ljudstva. /…/ Na obeh straneh je obstajala iskrena volja, da bi izpovedovali in branili pravo vero,« je izjavil papež Frančišek.

S tem očiščenim pogledom bomo obhajali letošnji teden molitve za edinost. Razmišljali bomo o Božjem odrešilnem in osvobodilnem delu v zgodovini izraelskega naroda in mnogih drugih narodov. Mednje spadajo tudi prebivalci Karibskega otočja, ki so za glavno misel izbrali pesem o osvoboditvi iz egiptovskega suženjstva: »Tvoja desnica, Gospod, je mogočna« (2 Mz 15,6). Tudi zgodovina karibskih narodov je zaznamovana s ponižujočim suženjstvom, s trgovino z ljudmi, z izkoriščanjem od evropskih kolonizatorjev, ki so jim skupaj z evangelijem – ali bolje: kljub evangeliju – prinesli tudi verige.

Ob tem geslu lahko razmišljamo tudi o naši polpretekli zgodovini. Tudi naša domovina se je – skupaj z mnogimi drugimi narodi Srednje in Vzhodne Evrope – pred četrt stoletja osvobodila ideološkega nasilja komunizma. Tudi tu je bila na delu »mogočna Božja desnica«.

Spomnili se bomo tudi slovenskih redovnic, ki so bile po 2. svetovni vojni izgnane iz naših bolnišnic, domov in vzgojnih ustanov. Slišale so klic ubogih in odšle pomagat tja, kjer so jih sprejeli z odprtimi rokami in kjer mnoge še vedno delujejo: v Srbijo, Črno goro, na Kosovo in v Makedonijo. Tam so med pravoslavnimi opravile velikansko ekumensko delo. Z dejanji ljubezni do bližnjega in brez razlikovanja so gradile vezi edinosti. Bile so resnični apostoli ekumenizma.

Spomnili se bomo tudi beograjskega nadškofa dr. Franca Perka ob deseti obletnici njegove smrti (20. februarja). V najtežjih letih, ko so se razplamtele nacionalistične strasti in vojna na Balkanu, je veliko prispeval k umiritvi in obnovitvi dialoga med katoličani in pravoslavnimi. Kot profesor in organizator je bil med pobudniki ekumenskega dogajanja po koncilu pri nas.

»Verovati v Kristusa pomeni iskati edinost,« je zapisal Janez Pavel II. Tej nalogi se nihče ne more izmakniti, če hoče ostati kristjan. Papež Frančišek nas vabi, da ne gledamo kritično le na zgodovino, ampak se vsak postavi pred ogledalo. Pri avdienci 27. avgusta 2014 je rekel: »Izkušnja nam pove, da je veliko grehov proti edinosti. Ne mislim le na velike razkole, ampak na pomanjkanje edinosti v naših župnijah, ki so žal večkrat kraji nevoščljivosti, ljubosumja in antipatije. Poklicane so, da bi bile kraji občestva in medsebojne podelitve. Koliko je opravljanja in obrekovanja! To ni Cerkev.« V njemu lastnem neposrednem slogu je papež dodal: »Preveč bi zahteval, če bi rekel, da bi si morali ravno odrezati jezike, tega ne. Prositi moramo Gospoda le za milost, da tega ne bi počeli.«
 
S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu